Da me polna luna rada zvabi v hribe, se ve, da me tja gor zapelje tudi kadar ni polna, pa tudi. 

Tokrat so obljubljali neko “super” polno luno. Naslednja taka bo šele leta 2034. Kdo ve, če jo bom še videl. Pa sva se z Darkyjem namenila, da jo pogledava še malo bližje.

Sprva sva bila namenjena na Globoko, kjer čaka na novo opremljen bivak.  A tista bela “vetrnica” na grebenu, ki je vztrajala že kakšen dan, je bila jasna – več kot kakšen selfie se ne bo dalo napraviti.

Zato sem se zadnji trenutek premislil in sva jo raje mahnila na Žabiški Kuk (ali Žabijski Kuk – uradno). Toliko je umaknjen iz grebena Tolminsko-Bohinjskih gora, da ga megla ne doseže. 

Vetru pa se ne da upreti v teh hribih. Ko piha, takrat res piha. Zato pa je bil v nahrbtniku kakšen kos oblačila več – za oba!

Kako sva preživela večer, pa boste videli, če kliknete na to povezavo >> “Žabijski Kuk in super luna“, malo počakate, da se projekcija naloži in odpre.

Pozimi je vzpon iz Učje na Kobariški Stol, domačini iz Breginja pravijo, da je Breginjski,  lepa in varna tura. Ne sicer ravno kratka (16 km) in tudi z nekaj vzpona (1000 m), a razgledi z grebena so res čudoviti.

Če so prave snežne razmere, navadno se po sneženju obdržijo kar dolgo, potem se tudi v dolino pripelješ prav do parkirišča.

Tudi tokrat je bilo tako. Kar nekaj  ljubiteljev turnega smučanja je pustilo svoje sledi na pobočju. V dolini je bilo vreme zoprno, nizka in gosta oblačnost, tisti vlažen mraz, zgoraj pa sončno, toplo, razgledno.  

Kaj bi razlagal, fotografije povedo več. Tu si jih lahko ogledate: Kobariški Stol, 30.01.2013.     Klik na naslov, malo potrpljenja, da se datoteka naloži na računalnik in odpre. Če ni celozaslonskega pogleda, pomaga tista čudežna tipka “F5“.

Po poznem kosilu, ko je bil želodec poln in glava prijetno lena, se je oko na nebu zazrlo v oblake. V tiste raztrgane oblake, ki navadno pričarajo lep sončni zahod.Za kakšno resnejšo turo ni bilo več časa, dobro uro pred zahodom sonca sem lahko odhitel samo na eno razgledišče – na Kobiljo glavo. Po nekaj minutah sem že bil na poti tja gor. Če se hoče, se da. Hitro … Nadaljevanje je tu – klik na naslov: Kobilja glava – sončni zahod, 05.01.2013,  malo potrpljenja, da se projekcija naloži in odpre.  Za tiste, ki se jim ne odpre v čez cel zaslon, pa namig –  čudežna tipka F5 navadno reši ta problem. lp

Pred leti so mi zaupali,  da se po jutru dan pozna in po prvem dnevu leto. Od takrat nočem več tvegati in vsako prvo jutro v letu dočakam nekje na vrhu hriba.

Tudi tokrat sem se po silvestrovanju, namesto pod odejo, raje odpravil  tja gor. Ne morem reči, da še v trdi  temi, saj je svetila luna in to tako lepo, da luč ni bila potrebna.

S parkirišča na planini Kuhinja do planine Leskovca, kjer je vesela družba še silvestrovala. Od tam je šlo strmo navzgor do Lužnice, pa na Srednji vrh, po grebenu na Batognico in na koncu še na Krn. Nato pa po “avtocesti” navzdol na izhodišče.

Za ogled projekcije klik na ta naslov:>>  Za dober začetek leta, 01.01.2013, malo potrpljenja, da se projekcija naloži na računalnik in … to je to.  Še namig tistim, ki se jim projekcija ne odpre čez cel ekran. Čudežna tipka F5 navadno reši ta problem.

Zadnji dan pred prazniki. V vlogi nabavnega se še opoldne preganjam po trgovinah in čakam v vrstah.  Neprijetno opravilo za nekoga, ki čakanja ne mara ravno preveč.     Zunaj pa je oblačno, turobno vreme, napoved za naslednje dni pa je še slabša.

V uho mi padejo besede prijatelja, da je višje vse jasno, da so vrhovi zunaj. Pravi balzam za moja ušesa. Ni treba dosti, dobro uro kasneje se že peljem po ovinkih navzgor in upam, da povedano drži …

Nadaljevanje  je tu:>>> Krn, 24.12.2012  Klik na napis in malo potrpljenja, da se datoteka pretoči in odpre.

Na svetu so veliki in mali ljudje, po postavi in po duši.  Tistih majhnih po duši ne maram. Res ne. Pojejo kot slavčki, a rožički na glavi izdajajo njihovo pravo bit. Včasih so prav “fejst bukovi“, a sami tega ne vedo in se skrivajo za drugimi.  Kot osati so: od daleč lepi, ko pa se jih dotakneš …  Negativno energijo širijo in če si dolgo med njimi, zboliš.  Po srečanju z njimi se navadno odpravim nekam, kjer se glava zbistri in duša napolni z lepšim, pozitivnim. Nekam visoko, tja gor, kjer je vedno lepo.  Najraje kar v Krnsko pogorje, kjer se daleč in kristalno jasno vidi.

Pred dnevi sem spet srečal enega takega malega, pritlehnega…  Kako je izgledalo “zdravljenje” naslednji dan, pa si oglej  PPS v nadaljevanju . Z miško ga odpri tukaj ===> Od Srednjega vrha do Krna, 18-19.01.2012.

Prosto dopoldne in napovedano lepo jutro (potem pa oblačnost) sta naju prepričala v zgodnje vstajanje. Tokrat še zgodnejše, kot zadnjič.  A “rana ura je zlata ura” ni nikoli napačno izbran čas odhoda. Tudi tokrat je bilo tako. Luna je bila po celomesečnem neprekinjenem delu preveč utrujena, da bi se nama vsaj malo prikazala, zato pa so toliko bolj sijale zvezde. In tisti odsev mestnih luči iz Padske nižine naju je spremljal vse do zore.

Na smeh mi je šlo, ko me je nekaj po 10. uri, ko sem se z vozičkom vozil pri “najboljšem sosedu”, znanec pobaral: “Ki zej, a danes v takem vremenu pa nikamor?” Bo že pogledal tukaj, kako je bilo.

Za ogled PPS-ja klikni tukaj >>>>> (Batognica SV, 26.12.2011)

.

.