Tako kot se leto začne, tako se bo tudi nadaljevalo. Tega se kar držim vsako leto. Prvega mi ni uspelo, sva pa zato drugega januarja z Damjanom sredi noči, v času najlepšega spanca, dvignila riti iz postelje in se odpravila. Razmišljanje o razmerah na gori so malo motili le brisalci, ki so med vožnjo po dolini vztrajno opravljali svoje delo.

Višje je pršenje ponehalo, tema pa je bila taka, da brez luči še svojih čevljev nisi videl. Redko se zgodi, da bi ves čas vzpona na Krn moral uporabljati luč. V taki temi in megleni okolici tudi fotografirati nimaš kaj, zato je tudi teh posnetkov na vzponu bolj malo.

Globalno segrevanje gor ali dol, skoraj 10 stopinj plusa in mehek sneg res nista dobri kombinaciji za hiter vzpon. Pa sva tudi to dala med klepetom skozi in ob pravem času bila tam zgoraj na lepšem.

Več pa v slikah na tej povezavi: Krn, 02.01.2023 SV.

Odločitev o obisku Dolomitev in iskanju macesnovega rumenila na nebesni modrini je padla na hitro. Vremenska napoved je obetala vsaj 3 dni sončnega in toplega vremena. Ne samo pri nas, tudi v Dolomitih.

V najin “little camper”, za nepoznavalce je to Fiat Doblo Maxi, je romal ta kratek pograd, nekaj malega hrane in vode. Brez gorilnika in kakšnega kosa posode tudi ne gre. Zvečer sva še malo poguglala po zemljevidu in iskala kraje za obisk. Zjutraj pa sva se, seveda ne prezgodaj, že odpeljala lepši prihodnosti naproti. Tu so tri zgodbe, za vsak dan posebej:

Dolomiti 2022 – 1 Lago di Braies – Passo Giau

Dolomiti 2022 – 2 Lago Federa

Dolomiti 2022 – 3 Lago Sorapis

Za nemoten ogled in branje podnapisov priporočam, da projekcijo naložite s spleta. Klik na gumb “Download” in zadeva se prenese za ogled.

Tik pred daljšim poslabšanjem vremena, ki je obetalo tudi sneg v višinah, sem na hitro našel čas in se odpravil. Na Triglavu že nekaj let nisem bil. Resda je najvišji, a je na žalost v poletni, zdaj tudi v zimski sezoni, tako oblegan, da me malo odbija. Je v Sloveniji toliko lepih, a tudi precej manj obiskanih gora, na katerih lahko užiješ svoj del miru in srečaš tudi kakšne živali. Še z enim namenom sem se podal na to pot, a o tem kdaj drugič, ko se tista zadeva tudi realizira.

Ta noč je bila kar kratka. Zgodaj zjutraj, ko sem za branje napisov na parkomatu moral vklopiti luč na telefonu, sem že bil v Trenti na parkirišču. Nadaljevanje zgodbe je tu: “Čez Plemenice in Kanjavčeve police“.

Staro leto se poslavlja, novo se v pričakovanju lepšega hitro približuje in tu je nekaj podobno voščilnici.

Pisano leto 2020 se je zavrtelo okoli. Hitro, kar prehitro se je približal njen konec.

Le kdo je v začetku leta odprl čudežno „pandorino“ skrinjico in po svetu razširil tisti korona virus?

Nihče si ni niti v sanjah predstavljal, da se bo vse naše življenje vrtelo samo okoli njega …

… in da bomo konec leta pričakali kot čreda blejavih ovc, pripravljena storiti vse, da … preživi ???

Nadaljevanje zgodbe je tu. Klik na link Namesto novoletne voščilnice 2021 in projekcija se odpre. Srečno in zdravo v 2021.

V teh časih, ko nas zaradi korone vlečejo (lahko prebereš tudi nateg…jo) sem in tja, nas omejujejo in nam skoraj vse prepovedujejo, je potrebno poskrbeti zase. S psihične in tudi fizične strani. Če si hribovc je vse lažje. Vzameš nahrbtnik, se vsedeš v avto in se čez (zaprte) občinske meje ali pa tudi ne, odpelješ nekam višje. Tja, kjer ni slabih novic, ni politike in ni nestrpnosti. Kjer je narava, ki te sprejme odprtih rok.

Da se luna vsaj pol meseca ne drži “policijske ure” in hodi ponoči okoli sem vedel, ko se jo gledal nad sabo. Nisem pa vedel, ali hodi tudi v sosednje občine. Pa sem pod večer odvandral preverjat to dejstvo v tisti konec, kjer mi je najlepše. Seveda v sosednjo občino, v tisti krnski konec, ki ga poznam bolje kot svoj žep.

Tokrat sta moja štirinožna spremljevalca ostala doma, mraz in dolgo čakanje med fotografiranjem jima ni ravno pisano na kožo. Zato pa sem se otovoril z malo več foto opreme. Nadaljevanje zgodbe je tu, če klikneš na to povezavo > Rdeč rob, Vrh nad Peski, Batognica in polna luna, počakaš, da se prijekcija naloči in odpre.

Silvestrska noč je bila mirna, še pokanja petard in spuščanja raket je bilo manj, kot prejšnja leta. Vsako leto bolje, pravita moja kužka.  Le spanja je bilo veliko manj, kot ponavadi. Nekaj po 4 uri sem se že peljal proti parkirišču na planini Kuhinja. Luna je po ponoči šla spat za obzorje, na nebu je žarela milijarda luči. A veliko premalo za varno hojo. Majhna lučka na čelu je osvetljevala pot proti Krnski škrbini.

Več o tem čudovitem jutru si lahko pogledate tu: Batognica – na novega leta dan 1.1.2020

 

Z veseljem sem se odzval povabilu na pogovor v oddajo “Nočni obisk” na prvem programu. Tako so ta “nočni obisk” napovedali…

Takoj po polnoči (24.11.2018) sva z Marišo začela sproščen klepet v Novogoriškem studiu Radia Koper. Seveda pod budnim očesom radijskega tehnika.

O čem vse je tekla beseda pa lahko, če vas seveda zanima,  poslušate na tej povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/nocni-obisk/174577929?fbclid=IwAR3o1jAkFyjVWe3QuiF_Drr3HcSsKajheKMSZhRs7g2-dt1baMu0Ncw6MXY

 

 

 

Malo za nabiranje kondicije, malo za obisk prijateljev, malo za izkoriščanje lepih ur med vsakodnevnimi plohami. Malo po malo … in smo se odpravili na Črno prst.Pot tja gor ni dolgočasna. Seveda, če si ne natakneš plašnic na oči in ne dirjaš po poti.Rož na teh cvetočih travnikih je ogromno, …… še več je tistih brenčečih obiskovalcev na njih.Na vrhu pa so nas pričakali jasni razgledi, kar se na tem Bohinjsko Tolminskem grebenu ne zgodi ravno pogosto.Kako nam je tekla pot in kaj vse smo videli lahko pogledate na tej povezavi: Črna prst, 19.07.2018.

Po poznem kosilu je bilo temno modro nebo nad Mostom prelepo, da bi kalorije v miru prebavljal pred televizorjem. Prav na hitro sva se z Darkyjem odpeljala … kam drugam kot v Kuhinjo. Ko imaš preveč idej, izbereš tisto, ki ti je najbolj pri srcu. Pa čeprav bi lahko šel tudi kam drugam.Vrhovi nad njo so bili zaviti v gosto oblačnost. Tako gosto, da ni kazalo na kakšne lepe razglede tam zgoraj. A če ne greš, nikoli ne izveš.Čeprav je jesen, je rož še vedno veliko. Ne toliko kot poleti, a za občudovanje še vedno dovolj.Nameravala sva opraviti krajši krog, a sva ga raztegnila na malo daljšega. Od piramide sva krenila še na Vrh nad Peski. Tako so se Mali Peski izvili iz oblačnosti.Višje kot sva bila, lepše je postajalo. Oblačnost je kopnela, barve so postajale toplejše.Sonce je že zašlo, na vrhu Krna pa smo kar vztrajali in vztrajali. Le komu bi se ob takih razgledih mudilo v dolino.

Več fotografij o tem čudovitem dnevu si lahko ogledate na tej povezavi: Lužnica-Piramida-V.nad Peski-Batognica-Krn

 

 

V zadnjem času mi je prišlo že v navado, da se v hribe spravim takrat, ko pridejo skoraj vsi že dol. Pod večer, tako na hitro in tudi tokrat je odločitev za en “majhen” krog padla kar pozno. Nekaj po 16. uri sva se z Darkyjem odpravila v trgovino, potem pa po tisti slabi in vijugasti cesti počasi navzgor.Na Močilih nova tabla usmerja planince čez travnik proti Žabiškemu Kuku. Za nekatere je tudi ta lična tabla in označena pot sporna. Je bilo prej bolje, ker je ni bilo?

Ves čas vzpona so okoli naju plesale meglice, naju skrivale in odkrivale. Na vrhu jih je bilo lepo opazovati v zahajajočem soncu.

Če so se pred nama odkrivale in širile obzorja, so ga za nama zagrinjale.

Toliko časa, dokler sonce ni zašlo za obzorjem. Potem se je ples meglic ustavil, na nebu se je prikazala luna in za njo še zvezde.  Tako se je končal še en lep dan.

Malo več fotografij in opisa s poti pa najdete na tej povezavi: Žabiški Kuk-Vogel-Globoko.