Tik pred daljšim poslabšanjem vremena, ki je obetalo tudi sneg v višinah, sem na hitro našel čas in se odpravil. Na Triglavu že nekaj let nisem bil. Resda je najvišji, a je na žalost v poletni, zdaj tudi v zimski sezoni, tako oblegan, da me malo odbija. Je v Sloveniji toliko lepih, a tudi precej manj obiskanih gora, na katerih lahko užiješ svoj del miru in srečaš tudi kakšne živali. Še z enim namenom sem se podal na to pot, a o tem kdaj drugič, ko se tista zadeva tudi realizira.
Ta noč je bila kar kratka. Zgodaj zjutraj, ko sem za branje napisov na parkomatu moral vklopiti luč na telefonu, sem že bil v Trenti na parkirišču. Nadaljevanje zgodbe je tu: “Čez Plemenice in Kanjavčeve police“.
Pot tja gor ni dolgočasna. Seveda, če si ne natakneš plašnic na oči in ne dirjaš po poti.
Rož na teh cvetočih travnikih je ogromno, …
… še več je tistih brenčečih obiskovalcev na njih.
Na vrhu pa so nas pričakali jasni razgledi, kar se na tem Bohinjsko Tolminskem grebenu ne zgodi ravno pogosto.
Kako nam je tekla pot in kaj vse smo videli lahko pogledate na tej povezavi: 
Čeprav je jesen, je rož še vedno veliko. Ne toliko kot poleti, a za občudovanje še vedno dovolj.
Nameravala sva opraviti krajši krog, a sva ga raztegnila na malo daljšega. Od piramide sva krenila še na Vrh nad Peski. Tako so se Mali Peski izvili iz oblačnosti.
Višje kot sva bila, lepše je postajalo. Oblačnost je kopnela, barve so postajale toplejše.
Sonce je že zašlo, na vrhu Krna pa smo kar vztrajali in vztrajali. Le komu bi se ob takih razgledih mudilo v dolino.
Ves čas vzpona so okoli naju plesale meglice, naju skrivale in odkrivale. Na vrhu jih je bilo lepo opazovati v zahajajočem soncu.
Če so se pred nama odkrivale in širile obzorja, so ga za nama zagrinjale.
Toliko časa, dokler sonce ni zašlo za obzorjem. Potem se je ples meglic ustavil, na nebu se je prikazala luna in za njo še zvezde. Tako se je končal še en lep dan.
Za dražit prijatelje 