Staro leto se poslavlja, novo se v pričakovanju lepšega hitro približuje in tu je nekaj podobno voščilnici.

Pisano leto 2020 se je zavrtelo okoli. Hitro, kar prehitro se je približal njen konec.

Le kdo je v začetku leta odprl čudežno „pandorino“ skrinjico in po svetu razširil tisti korona virus?

Nihče si ni niti v sanjah predstavljal, da se bo vse naše življenje vrtelo samo okoli njega …

… in da bomo konec leta pričakali kot čreda blejavih ovc, pripravljena storiti vse, da … preživi ???

Nadaljevanje zgodbe je tu. Klik na link Namesto novoletne voščilnice 2021 in projekcija se odpre. Srečno in zdravo v 2021.

V teh časih, ko nas zaradi korone vlečejo (lahko prebereš tudi nateg…jo) sem in tja, nas omejujejo in nam skoraj vse prepovedujejo, je potrebno poskrbeti zase. S psihične in tudi fizične strani. Če si hribovc je vse lažje. Vzameš nahrbtnik, se vsedeš v avto in se čez (zaprte) občinske meje ali pa tudi ne, odpelješ nekam višje. Tja, kjer ni slabih novic, ni politike in ni nestrpnosti. Kjer je narava, ki te sprejme odprtih rok.

Da se luna vsaj pol meseca ne drži “policijske ure” in hodi ponoči okoli sem vedel, ko se jo gledal nad sabo. Nisem pa vedel, ali hodi tudi v sosednje občine. Pa sem pod večer odvandral preverjat to dejstvo v tisti konec, kjer mi je najlepše. Seveda v sosednjo občino, v tisti krnski konec, ki ga poznam bolje kot svoj žep.

Tokrat sta moja štirinožna spremljevalca ostala doma, mraz in dolgo čakanje med fotografiranjem jima ni ravno pisano na kožo. Zato pa sem se otovoril z malo več foto opreme. Nadaljevanje zgodbe je tu, če klikneš na to povezavo > Rdeč rob, Vrh nad Peski, Batognica in polna luna, počakaš, da se prijekcija naloči in odpre.

Silvestrska noč je bila mirna, še pokanja petard in spuščanja raket je bilo manj, kot prejšnja leta. Vsako leto bolje, pravita moja kužka.  Le spanja je bilo veliko manj, kot ponavadi. Nekaj po 4 uri sem se že peljal proti parkirišču na planini Kuhinja. Luna je po ponoči šla spat za obzorje, na nebu je žarela milijarda luči. A veliko premalo za varno hojo. Majhna lučka na čelu je osvetljevala pot proti Krnski škrbini.

Več o tem čudovitem jutru si lahko pogledate tu: Batognica – na novega leta dan 1.1.2020

 

Z veseljem sem se odzval povabilu na pogovor v oddajo “Nočni obisk” na prvem programu. Tako so ta “nočni obisk” napovedali…

Takoj po polnoči (24.11.2018) sva z Marišo začela sproščen klepet v Novogoriškem studiu Radia Koper. Seveda pod budnim očesom radijskega tehnika.

O čem vse je tekla beseda pa lahko, če vas seveda zanima,  poslušate na tej povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/nocni-obisk/174577929?fbclid=IwAR3o1jAkFyjVWe3QuiF_Drr3HcSsKajheKMSZhRs7g2-dt1baMu0Ncw6MXY

 

 

 

Malo za nabiranje kondicije, malo za obisk prijateljev, malo za izkoriščanje lepih ur med vsakodnevnimi plohami. Malo po malo … in smo se odpravili na Črno prst.Pot tja gor ni dolgočasna. Seveda, če si ne natakneš plašnic na oči in ne dirjaš po poti.Rož na teh cvetočih travnikih je ogromno, …… še več je tistih brenčečih obiskovalcev na njih.Na vrhu pa so nas pričakali jasni razgledi, kar se na tem Bohinjsko Tolminskem grebenu ne zgodi ravno pogosto.Kako nam je tekla pot in kaj vse smo videli lahko pogledate na tej povezavi: Črna prst, 19.07.2018.

Po poznem kosilu je bilo temno modro nebo nad Mostom prelepo, da bi kalorije v miru prebavljal pred televizorjem. Prav na hitro sva se z Darkyjem odpeljala … kam drugam kot v Kuhinjo. Ko imaš preveč idej, izbereš tisto, ki ti je najbolj pri srcu. Pa čeprav bi lahko šel tudi kam drugam.Vrhovi nad njo so bili zaviti v gosto oblačnost. Tako gosto, da ni kazalo na kakšne lepe razglede tam zgoraj. A če ne greš, nikoli ne izveš.Čeprav je jesen, je rož še vedno veliko. Ne toliko kot poleti, a za občudovanje še vedno dovolj.Nameravala sva opraviti krajši krog, a sva ga raztegnila na malo daljšega. Od piramide sva krenila še na Vrh nad Peski. Tako so se Mali Peski izvili iz oblačnosti.Višje kot sva bila, lepše je postajalo. Oblačnost je kopnela, barve so postajale toplejše.Sonce je že zašlo, na vrhu Krna pa smo kar vztrajali in vztrajali. Le komu bi se ob takih razgledih mudilo v dolino.

Več fotografij o tem čudovitem dnevu si lahko ogledate na tej povezavi: Lužnica-Piramida-V.nad Peski-Batognica-Krn

 

 

V zadnjem času mi je prišlo že v navado, da se v hribe spravim takrat, ko pridejo skoraj vsi že dol. Pod večer, tako na hitro in tudi tokrat je odločitev za en “majhen” krog padla kar pozno. Nekaj po 16. uri sva se z Darkyjem odpravila v trgovino, potem pa po tisti slabi in vijugasti cesti počasi navzgor.Na Močilih nova tabla usmerja planince čez travnik proti Žabiškemu Kuku. Za nekatere je tudi ta lična tabla in označena pot sporna. Je bilo prej bolje, ker je ni bilo?

Ves čas vzpona so okoli naju plesale meglice, naju skrivale in odkrivale. Na vrhu jih je bilo lepo opazovati v zahajajočem soncu.

Če so se pred nama odkrivale in širile obzorja, so ga za nama zagrinjale.

Toliko časa, dokler sonce ni zašlo za obzorjem. Potem se je ples meglic ustavil, na nebu se je prikazala luna in za njo še zvezde.  Tako se je končal še en lep dan.

Malo več fotografij in opisa s poti pa najdete na tej povezavi: Žabiški Kuk-Vogel-Globoko.

 

Ko človek pozno popoldne pokosi travo je prav, da si od dela malo spočije. Bolj kot se je dan nagibal v večer, več jasnine je nastajalo na nebu. Odločitev je bila hipna. Deset minut kasneje sva se že vozila proti parkirišču na planini Kuhinja.Od tam pa peš mimo planine Leskovca, kjer so bili v delovnem pogonu ,  navzgor  pod Rdeč rob. Čeprav sem v pomanjkanju časa do sončnega zahoda sprva nameraval samo na vrh, sem si premislil. Tako hitra sva bila z Darkyjem, da nama je do sončnega zahoda ostalo kar veliko časa.

Zavila sva proti Lužnici in potem navzgor čez strme trave na Škofič. Več o tej zgodbi si lahko ogledate na tej povezavi: Škofič in Rdeč rob, 23.07.2018 

En klik in malo potrpljenja, da se projekcija naloži na računalnik in odpre.

Ko sem se v torek ponoči odpravil iz Kuhinje na Krn v soju lunine svetlobe,

in čez dobri dve uri sam opazoval sončni vzhod na vrhu Krna,

si nisem mislil, da bom čez dva dni spet tu. A povabilu dobrega prijatelja na ponovitev ture se vedno z veseljem odzovem. 

Če je bilo pred dvema dnevoma nebo jasno in je čist pogled segal do doline, so tokrat gosti, temni oblaki zakrivali luno. Verjetno bi se kdo ob tisti nočni uri, ki še ne sodi v rubriko “zgodnja jutranja”, le obrnil v postelji na drugo stran.

A če se obrneš nikoli ne izveš, kako bi bilo na vrhu. Pa sva šla z avtom do planine Kuhinja, potem pa lepo peš naprej.

Sonce in toplo vreme sta v dveh dneh precej načela snežno odejo. Hoja po snegu in travah je bila zdaj precej lažja. Kmalu so se iz sivine pokazale prve zvezde in za njimi še luna. Hlad in sivi oblaki pa so kar nekam izpuhteli.

Nadaljevanje je bilo kot v pravljici.  S klikom na to povezavo: Krn – sončni vzhod, 07.12.2017 si lahko pogledate nadaljevanje te zgodbe.  Še malo potrpljenja, da se 9,5 MB velika projekcija naloži in odpre.

 

Če sva dan pred tem, bila je nedelja, uživala na nekoliko krajšem vzponu na Čisti vrh, sva za ponedeljek želela opraviti malo daljšo turo. A kam?? Želja je bilo veliko in na vsako od teh bi šla. Dolgemu obotavljanju in iskanju je sledila kratka odločitev. Z najbližjega in najnižjega izhodišča nekam navzgor.  Zjutraj sva se odpeljala v dolino Polog in še v temi nadaljevala proti Prehodcem.

Jutro je bilo čudovito in obetal se je ravno tak dan.

S Prehodcev sva šla malo po poti, malo po brezpotju mimo kasarn in pod Šmohorjem na drugo stran, kjer so kraljevali macesni.

Nekaj plašnih štirinožnih sva splašila, a na najino začudenje je šlo za srne. Tu navadno pospešijo korak gamsi, srne so precej nižje v gozdu.

Dan je minil v znamenju rumenih macesnov, modrega neba in toplega vremena.

Več kot 24 km smo prehodili in se povzpeli za 1800 m. Seveda je to brez težav zmogel tudi Darky. Pa naj še kdo reče, da so pudlji hišni psi.  Kako smo se imeli, pa boste videli na tej povezavi:  Šmohor, Krnsko jezero in zlati macesni, 16.10.2017.