Jeseni, ta je bila res čudovita, sva se z Rejem odpravila na Kriške pode. Pogledat, če so kozorogi še tako domači, kot so bili pred leti.

“Oborožena” s paleto objektivov sva se iz Zadnjice odpravila še v mraku. Na Kriških sva bila zgodaj in visoko nad spodnjim jezerom sva jih že zagledala.

Da jih ne bi plašila, sva se jim v loku izognila in … naletela na čredo gamsov, ki se je bližala z druge  strani.  

Potem sva lahko samo čakala, ležala  in jih opazovala. Malo na soncu, malo v senci in dopoldne je mignilo, kot bi trenil.  Nasledni dan je nastal tale PPS in se skril v računalniku. Zdaj je tu:   Kriški podi, 05.10.2011.

.

Kaj dosti časa nisva imela na razpolago. Opoldne je prijatelja že čakala služba.  Zato sva zjutraj, še v trdi temi,  krenila iz Tolminskih Raven. V začetku z lučjo, potem pa so se oči privadile …

V dolini je pihala burja, na Vipavskem je že kar razgrajala, so poročali. Tudi v gozdu nad Tolminskimi Ravnami je močno bučalo, a sva se tolažila, da se bo veter z višino umiril. Včasih je že bilo tako, a ne vedno. Včasih je bilo zgoraj še huje.  

Kako je bilo tokrat, si lahko pogledaš, če odpreš: Migovec, 31.01.2012 SV 

.