Po dolgem času sva se z mojo odločila, da greva skupaj v griče. Ne v “griče”, kot pravijo na idrijskem koncu, ampak dobesedno v griče. Kuclji, ki ne dosegajo jurja višine, po mojem pojmovanju pač ne sodijo med hribe. Med vožnjo po Baški grapi so spomini na mladost privreli na dan. V domačem kraju sva zavila z glavne poti se usmerila na Bukovo in parkirala pri Brelhu.
Malo obujanja spominov z Miro po ne vem koliko desetletjih, potem pa počasi mimo črede konjev, ki se pasejo na pašniku in po kolovozu v smeri proti zaselku Pušnik.
Edini domačin, ki še živi tu, je bil klepeta zelo vesel. Kar nekaj novih in zanimivih stvari sem izvedel od njega.
Poševno čez pašnik sva se namenila proti tistemu pobočju, nad katerim je TV oddajnik na Črvovem vrhu. Poti, ki so bile včasih lepo prehodne, pa so od požleda naprej zasute z drevesi, zaraščene in skoraj neprehodne.
A za raziskovanje in nekaj telesne aktivnosti so vsekakor še vedno primerne. Še posebej, ko se podaš po poseki naravnost navzgor.
Višje pod grebenom sva si lahko nabrala mehkega in nežnega regrata za pozno kosilo. Takega v dolini že dolgo ni več. 
Po cesti proti Črvovem vrhu se nama ni dalo prašiti, zato sva se raje obrnila in šla po “normalni”, seveda neoznačeni poti in se čez pašnik spustila nazaj v Pušnik. Rož na teh strminah ni bilo veliko, a nekatere sem z veseljem postavil pred objektiv. 
Zato pa je bilo veliko drugih motivov za fotografiranje, večina še izpred nekaj let, ko je bil tu na obisku požled.
Še kratek klepet z domačinom, ki se je ravno odpravljal na dolg sprehod, potem pa navzdol proti avtu. Spodaj v dolini pa železniška proga in nekaj hiš, kjer sem preživel svojo mladost. 
Da ne bi nedeljski sprehod minil brez mirno in brez vznemirjanja je poskrbel operater na Regijskem centru v Novi Gorici, ki je sprožil reševanje. Poškodba jadralnega padalca na naši zahodni meji pri Kobariškem Stolu je bila kriva, da sva se kar se da hitro odpeljala v Tolmin. Zadevo sta rešila naša letalca ob pomoči posadke helikopterja LPE, a to je povsem druga zgodba.
