Dan prej sem se sprehajal po grebenu Kolovrata in gledal čez dolino Soče na Krn in Batognico. V zahajajočem soncu sta me vabila k sebi.

Naslednji dan se je vse dopoldne po nebu sprehajala prosojna oblačnost. Bolj kot so minevale ure, gostejša je postajala. Nekaj v meni je pravilo, da bo zvečer tisto ta pravo. Na hitro sem se odpravil od doma.

Nisem se motil, na vrhu je bilo res razkošno. Zaradi razgledov in zaradi barv.

Hladno je bilo, a ne prehudo. Če je že hladna kovina aparata hitro hladila prste na rokah …

… so me taki in drugačni razgledi greli v dušo. Kar težko se je bilo po končani predstavi posloviti od vrha in se odpraviti nazaj v toplo dolino.

Kako je vse skupaj potekalo in kakšni so razgledi, če ujameš pravi večer, si lahko ogledate, če kliknete na to povezavo: Batognica SZ 20.01.2016. Malo potrpljenja bo potrebno, da se skoraj 15 MB velika datoteka naloži na računalnik in odpre.

“Vse leto bo tako, kot je prvi dan” sem slišal nekoč in tega se trdno držim. Tako jutro prvega dne v letu vedno dočakam nekje visoko v hribih.

Tokrat sem poslušal vremenarje, ki so napovedovali oblačno jutro in obetali jasno popoldne. Namesto sredi noči sem se v hribe napotil šele popoldne. Namesto kosila.

Krnsko pogorje se je počasi praznilo. Nekateri so noč preživeli na vrhu. Da je bila dobra družba, ne dvomim, da se ni videlo nič, pa so mi sami zaupali. Današnji večer bo zagotovo lepši.

Ni se mi še zgodilo, da bi sredi zime odšel v hribe v letnih čevljih brez cepina, brez derez in to v najhladnejšem mesecu na prvi dan novega leta. Tako suhih gora v tem letnem času še nisem doživel.

Če boste kliknili na to povezavo “Batognica, 01.01.2016” in počakali, da se 16,2 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre, potem se mi boste lahko vsaj za trenutek tudi sami pridružili na tej poti.