Pred osmimi leti se združile naše poti. Veselo, razigrano, včasih otročje smo jih preživljali. 
Vsak dan, vsaj trikrat na dan, smo se sprehajali okoli doma, podnevi in ponoči, v soncu in dežju, pozimi in poleti, spomladi in jeseni. Vsak dan…
V gorah nam je bilo najlepše. Ko smo čakali na sončni zahod, …
… ali ko smo zmrzovali med fotografiranjem zvezd in upali, da bo utrinek prinesel dobro željo.
Maneken je bil, v svoji beli obleki se je znal postaviti pred fotoaparatom in tega je hitro naučil tudi svojega mlajšega prijateljčka.
Ni nam bilo težko prehoditi dolgih kilometrov planinskih poti ali strmih vzponov.
Samo da nam je bilo lepo in da smo bili v naravi.
A ves čas smo vedeli, da se bo druženje nekega dne končalo. Da se bo to zgodilo tako kmalu, pa si nismo želeli. 
Ves čas so nas spremljale težave z zdravjem, takšne in drugačne, manjše ali večje, ki smo jih sproti reševali. Potem pa je postalo prehudo. Težko je bilo poslušati in gledati, kako je bolelo, brisati rumene kapljice, zvečer menjavati pleničke. 
Še pred tednom dni smo skupaj opravili zadnji vzpon v hribih. V strmini in vetru se je videlo, da ne gre več tako lahko. A med planikami smo še vedno uživali.
Tisti sončni zahod je bil čudovit, barvit kot le redkokdaj. Za naše slovo??
Da se bo hudo odločiti, smo vedeli, a da bo tako težko, si nismo predstavljali. V torek so na veterini poskrbeli, da je v miru in brez bolečin za vedno zaspal.
Njegove bolečine so izginile, naša žalost bo minila, spomin na prijetno druženje pa bo za vedno ostal.
Počivaj v miru, Rei.
