Na svetu so veliki in mali ljudje, po postavi in po duši.  Tistih majhnih po duši ne maram. Res ne. Pojejo kot slavčki, a rožički na glavi izdajajo njihovo pravo bit. Včasih so prav “fejst bukovi“, a sami tega ne vedo in se skrivajo za drugimi.  Kot osati so: od daleč lepi, ko pa se jih dotakneš …  Negativno energijo širijo in če si dolgo med njimi, zboliš.  Po srečanju z njimi se navadno odpravim nekam, kjer se glava zbistri in duša napolni z lepšim, pozitivnim. Nekam visoko, tja gor, kjer je vedno lepo.  Najraje kar v Krnsko pogorje, kjer se daleč in kristalno jasno vidi.

Pred dnevi sem spet srečal enega takega malega, pritlehnega…  Kako je izgledalo “zdravljenje” naslednji dan, pa si oglej  PPS v nadaljevanju . Z miško ga odpri tukaj ===> Od Srednjega vrha do Krna, 18-19.01.2012.