Na svetu so veliki in mali ljudje, po postavi in po duši. Tistih majhnih po duši ne maram. Res ne. Pojejo kot slavčki, a rožički na glavi izdajajo njihovo pravo bit. Včasih so prav “fejst bukovi“, a sami tega ne vedo in se skrivajo za drugimi. Kot osati so: od daleč lepi, ko pa se jih dotakneš … 
Negativno energijo širijo in če si dolgo med njimi, zboliš. Po srečanju z njimi se navadno odpravim nekam, kjer se glava zbistri in duša napolni z lepšim, pozitivnim. Nekam visoko, tja gor, kjer je vedno lepo. Najraje kar v Krnsko pogorje, kjer se daleč in kristalno jasno vidi.
Pred dnevi sem spet srečal enega takega malega, pritlehnega… Kako je izgledalo “zdravljenje” naslednji dan, pa si oglej PPS v nadaljevanju . Z miško ga odpri tukaj ===> Od Srednjega vrha do Krna, 18-19.01.2012.
Za dražit prijatelje 
Hja, dragi prijatelj…kar malo sem nevoščljiv za vse te lepote….a, ko sem videl koliko ur hoda je potrebnih, sem bil vesel, da te poznam. Lepo sedim in pijem kavo in občudujem tvoje pohode…..a se vseeno vprašam-je to TO? Ne, vesel bi bil, če bi jih naredil sam.
Morda bo kdaj prilika, da jih posnamem v resnici.
Hvala za lepoto, spočile so se oči, umirila se je duša. Tako sem vesel, da so iznašli fotoaparat.Res.In vesel, da kaj vse še nisem videl.
Doba interneta je kriva, da se lepota gora širi po dolinah. Pa čeprav so bili hribi od zmeraj lepi. A videli so jih le tisti, ki so šli tja gor. Danes pa …
lp
Čudovito. Da se oko spočije in duša napije lepote. Danes pa dež, vsaj pri nas na Štajerskem. Ampak tudi prav, je potreben, da se zemlja napije in človek spočije 🙂
Pri nas še dežja bolj malo. Le toliko, da je ceste spremenilo v malo drsalnico. Snega pa še v hribih skoraj nič. Čudna je ta zima letos.
Ena pravljica za drugo… Po ogledu vsake iščem besede, ki bi jih zapisala v komentar, besede s katerimi bi opisala moje vsakokratno navdušenje ampak se ne spomnim nič primerljivega s to lepoto… Lahko samo napišem, da ob vsaki prezentaciji neizmerno uživam in sem hvaležna za to čudovito vzdušje ki ga prenašate v dolino. Vem, da je biti sam del tega vzdušja čisto nekaj drugega ampak vseeno mi uspete pričarat čarobne trenutke prebujanja in poslavljanja dneva, skupaj z vsemi detajli, ki jih opazite ob poti tako, kot bi bila tam, kot bi jih gledala v živo!
V živo je zagotovo lepše, a traja samo kratek čas. Spomin doma si lahko osvežiš večkrat. Na tisti enkraten trenutek. A zamenjal ne bi.
Vsako vaše popotovanje po gorah, posebno po vašem krnskem pogorju, me neizmerno navduši. Pogledam enkrat, dvakrat in še in še, pa navdušenje ne pojenja. Včasih vam kar malo zavidam, ker vam je toliko lepega dano, seveda ne brez odrekanja in napora a obenem sem neizmerno vesela, da vse to lahko podoživljam doma, na toplem. Srečno na vaših poteh v gorah in lep pozdrav!
Večkrat naletim na tvoje .ppt-je, saj se hitro razširijo naokoli. Obstaja razlog za to, tako lepe so, da skoraj človek misli, da je sam tam. Tega zadnjega sem si polgedala, zahod na Krnu, link na blog pa je nekdo prilepil na Hribi.net.
Tudi sama veliko hodim, vem, kakšen občutek me preveva, kadar sem v takem okolju, kot je na slikah. Ne vem, če je še kaj primerljivega, če se da še kje lepše ubiti čas sam s seboj. In zato se vedno znova vračam.
Naj ti bo v gorah vedno le lepo, veliko takih trenutkov še deli z nami in uživaj čimvečkrat.
Pozdrav iz Ljubljane.
Lidija Jesih