Kar dolgo je že, kar sva se z Anko slišala in se nato na dolgo pogovorila. Zdaj je tu. Objava v Planinskem vestniku 10/2017.

Intervju pa si lahko preberete tu:  Miljko Lesjak PV, 10-2017

V gorah so se pojavili macesni v tistih pravih zlatorumenih barvah in prijatelj je vzel nekaj dni dopusta in smo … ja, dolgo smo se odločali, kam v nedeljo, da ne bo kolon planincev in bo vsaj malo miru. Na koncu smo se odločili za Čisti vrh, tam menda ne bo prehudega navala. 

Zjutraj, ob še kar spodobni uri, smo se odpravili soncu in macesnom naproti.  Ko je sonce obsijalo gore na drugi strani doline, smo bili že spodobno visoko. 

Sonce se je počasi spuščalo nižje in nižje. Kmalu je obsijalo  macesne na drugi strani dolinice …

… in prav kmalu so čez greben nad nami, sprva malce sramežljivo, skozi veje zlatega macesna pokukali prvi žarki. 

Kogar sreča ljubi, ta jo ima. Ravno v pravem trenutku smo se znašli na najlepšem mestu.

Kako smo se imeli, pa boste videli tu:  Čisti vrh in zlatorumeni macesni, 15.10.2017.   En klik na povezavo in malo potrpljenja, da se 13 MB velika projekcija naloži in odpre.

V soboto je v Vojah potekal posvet o zvezah v GRS. Seveda so organizatorji naročili čudovito jasno in mrzlo vreme, kot bi nas želeli malo podražiti.

Po posvetu pa so nas v koči na Vojah tudi pogostili z odličnim in obilnim kosilom.  Porcija pa, kaj naj rečem, navadno bi jo imel za dva dni. A če ti na Gorenjskem kaj dajo, potem tega ne moreš pustiti na krožniku.  Da pa se ne bi hrana kje v telesu zaležala, jo je treba hitro porabiti.

Ni bilo treba veliko časa in že sem se primerno preoblečen odpeljal v tisti konec pod Krn. Kopastii oblaki na nebu so zagotavljali lepo večerno kuliso na modrem nebu.

Sem in tja je potrebno telo pognati na malo večje obrate, da se prediha in da se ne poleni preveč. Tako kot avtomobilski motor.

Dan je bil ravno pravšnji za to. Časa do sončnega zahoda je bilo malo, za večino krepko premalo, da bi opravili cel krog. 

A tudi ko hitiš, oko še vedno nemirno bega sem in tja po čudoviti naravi  in opazuje. 

Kako je bilo si lahko ogledate tu: Lužnica, Srednji vrh, Batognica 07.10.2017.  En klik, malo potrpljenja, da se 12,5 MB velika projekcija naloži na računalniku odpre.

Kako preživeti z vnukinjo dan brez risank, televizije, telefona??? Enostavno. Odpelješ se tja, kjer telefonskega signala ni.

Pa smo se odpravili raziskovat v Trento, v Zadnjo Trento. No, še malo dlje smo se namenili. Jesen je tu in pisane barve so že poživile pokrajino.

Ne samo listi, tudi iglice macesnov bodo kmalu spremenile barvo v rumeno.  Včasih se to zgodi tako na hitro, da vse te lepote ne utegneš niti obiskati. 

Tudi “kosilo” v taki naravi se čisto drugače prileže, kot za obloženo mizo. Še vreme se nam je smejalo, ko smo zvečer obujali spomine na ta dan.

Kako smo ga preživeli, pa si lahko ogledate na tej povezavi: Planina Zapotok 30.09.2017  En klik na povezavo, malo potrpljenja, da se skoraj 16 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre.

Če sem september zaključil z družinskim vzponom in obiskom Zapotoka, sem moral mesec začeti tudi nekje v hribih. Nedelja popoldne je čas, ko se hribi na hitro izpraznijo. Planinci odhitijo domov v priprave na nov delovni teden  in v gorah kar naenkrat nastane mir in tišina.

Popoldne po kosilu se zazrem v modro nebo in se na hitro odločim. Obisk Krnskega pogorja ni nikoli napačna odločitev. Nekaj dni pred polno luno je zagotovljena tudi razsvetljava na povratku.

Par malenkosti vržem v nahrbtnik poleg obvezne fotografske opreme in z Darkyjem se že peljeva. Če je bilo nad Mostom nebo modro, pa vrhove Krnskega pogorja ovija  meglena tančica. Da ji ne bi bilo dolgčas, ji oblaki delajo družbo tja daleč proti zahodu. 

Nič hudega, če ne bo sončno, bo pa oblačno. In  sva se iz s parkirišča na planini Kuhinja odpravila proti desni, proti planini Leskovca.

Nadaljevanje zgodbe sledi na tej povezavi:   Lužnica, Peski, Batognica 01.10.2017

En klik nanjo, malo potrpežljivosti, da se 15 MB velika datoteka naloži in odpre.

Kar nekajkrat se je obisk Črne prsti izmuznil. Zaradi slabega vremena, zaradi nenačrtovanih obveznosti, še največkrat pa zaradi številnih reševanj v tem poletju. A obljuba dela dolg in tokrat se vse izšlo. Vreme je bilo jasno, do poznega popoldneva je bilo vse opravljeno in tudi nesreče so preskočile ta dan.

Pozno popoldne, že proti večeru, sem vijugal po tisti ozki in zaviti cesti po Baški grapi proti Kalu. S primerno težkim in za nočno fotografiranje nabasanim nahrbtnikom …

…  sem hitel proti Črni prsti in upal, da se mi sončni zahod ne bi predčasno skril za gorami.

Nadaljevanje zgodbe je tu: Črna prst ponoči, 23-24.08.2017. Klik na to povezavo, malo potrpljenja, da se 13 MB velika datoteka naloži na računalnik in odpre.

Dnevi v tem mesecu so naporni, da je kaj. Dolina je polna adrenalina željnih turistov in reševanja se vrstijo dan za dnem. Dela doma je veliko in časa za obisk gora kar zmanjkuje.

A vsake toliko si ga je potrebno nekaj vzeti tudi zase in se za nekaj ur odklopiti od tega ponorelega sveta.

Tokratna noč naj bi bila drugačna od preostalih. Obljubljala je, tako kot vsako leto ob tem času, velik roj utrinkov, ki se bodo kazali čez vso noč. Nebo v dolini je bilo jasno, napoved vremena ponoči zelo lepa in pričakovanje veliko. Kljub luni, ki se bo v drugem delu noči sprehodila čez nebo. 

Težko otovorjen z aparatom, objektivi, stativom in tudi puhastim kompletom za dolgo in mrzlo noč sem odhitel z Močil naravnost navzgor proti Žabiškemu Kuku. Malo naivno sem upal, da bom tako otovorjen prej kot v eni uri na vrhu. Kako pravijo? Malo morgen … Do grebena sem uspel priti, potem pa se je začela pravljica barv.

Tu je nadaljevanje:  Žabiški Kuk – v pričakovanju utrinkov, 12-13.08.2017. En klik z miško na to povezavo, malo potrpljenja, da se 15 MB velika datoteka naloži na računalnik in odpre. Potem boste vstopili v moj svet.

Po dolgem času sva se z mojo odločila, da greva skupaj v griče. Ne v “griče”, kot pravijo na idrijskem koncu, ampak dobesedno v griče. Kuclji, ki ne dosegajo jurja višine, po mojem pojmovanju pač ne sodijo med hribe. Med vožnjo po Baški grapi so spomini na mladost privreli na dan. V domačem kraju sva zavila z glavne poti se usmerila na Bukovo in parkirala pri Brelhu.

Malo obujanja spominov z Miro po ne vem koliko desetletjih, potem pa počasi mimo črede konjev, ki se pasejo na pašniku in po kolovozu v smeri proti zaselku Pušnik.

Edini domačin, ki še živi tu, je bil klepeta zelo vesel. Kar nekaj novih in zanimivih stvari sem izvedel od njega.

Poševno čez pašnik sva se namenila proti tistemu pobočju, nad katerim je TV oddajnik na Črvovem vrhu. Poti, ki so bile včasih lepo prehodne, pa so od požleda naprej zasute z drevesi, zaraščene in skoraj neprehodne.

A za raziskovanje in nekaj telesne aktivnosti so vsekakor še vedno primerne. Še posebej, ko se podaš po poseki naravnost navzgor.

Višje pod grebenom sva si lahko nabrala mehkega in nežnega regrata za pozno kosilo. Takega v dolini že dolgo ni več. 

Po cesti proti Črvovem vrhu se nama ni dalo prašiti, zato sva se raje obrnila in šla po “normalni”, seveda neoznačeni poti in se čez pašnik spustila nazaj v Pušnik. Rož na teh strminah ni bilo veliko, a nekatere sem z veseljem postavil pred objektiv. 

Zato pa je bilo veliko drugih motivov za fotografiranje, večina še izpred nekaj let, ko je bil tu na obisku požled.

Še kratek klepet z domačinom, ki se je ravno odpravljal na dolg sprehod, potem pa navzdol proti avtu. Spodaj v dolini pa železniška proga in nekaj hiš, kjer sem preživel svojo mladost.  

Da ne bi nedeljski sprehod minil brez mirno in brez vznemirjanja je poskrbel operater na Regijskem centru v Novi Gorici, ki je sprožil reševanje. Poškodba jadralnega padalca na naši zahodni meji pri Kobariškem Stolu je bila kriva, da sva se kar se da hitro odpeljala v Tolmin. Zadevo sta rešila naša letalca ob pomoči posadke helikopterja LPE, a to je povsem druga zgodba.

Obveznosti so me že pred 6. uro zjutraj pripeljale na Kobariški sejem. Po slabi uri je delo prekinil poziv na reševanje – nezavest planinca pod Kožljakom.

Z vso osebno opremo, tako ali tako sem imel to dopoldne namen malo križariti po Krnskem pogorju, sem z avtom odbrzel na planino Kuhinja.

Kmalu zatem smo se s Pathfinderjem GRS že peljali proti zadnji planini pod Kožljakom. Vse skupaj se je hitro in srečno rešilo.

Namesto v dolino sem se namenil navzgor. A ne sam, še štirje iz ekipe so bili že tako ali tako na poti v hribe, ko jih je prehitel poziv.

In tako smo se tokrat odločili raje za skupinsko turo. Nadaljevan je zgodbe je tu: Krn, Batognica, Lužnica – 24.06.2017. Klik na naslov in malo potrpežljivosti, da se 12 MB velika predstavitev naloži in odpre.

Dropbox je s 16.03.2017 zaprl “public” objave. Ker sem imel na svoji strani vse objave vezane na Dropbox, so le te trenutno nedosegljive.  Potrudil se bom in poskušal čimprej spet aktivirati objave na tej strani. Do takrat pa žal ne bodo vidne.

lp Miljko