Ko sem se v torek ponoči odpravil iz Kuhinje na Krn v soju lunine svetlobe,

in čez dobri dve uri sam opazoval sončni vzhod na vrhu Krna,

si nisem mislil, da bom čez dva dni spet tu. A povabilu dobrega prijatelja na ponovitev ture se vedno z veseljem odzovem. 

Če je bilo pred dvema dnevoma nebo jasno in je čist pogled segal do doline, so tokrat gosti, temni oblaki zakrivali luno. Verjetno bi se kdo ob tisti nočni uri, ki še ne sodi v rubriko “zgodnja jutranja”, le obrnil v postelji na drugo stran.

A če se obrneš nikoli ne izveš, kako bi bilo na vrhu. Pa sva šla z avtom do planine Kuhinja, potem pa lepo peš naprej.

Sonce in toplo vreme sta v dveh dneh precej načela snežno odejo. Hoja po snegu in travah je bila zdaj precej lažja. Kmalu so se iz sivine pokazale prve zvezde in za njimi še luna. Hlad in sivi oblaki pa so kar nekam izpuhteli.

Nadaljevanje je bilo kot v pravljici.  S klikom na to povezavo: Krn – sončni vzhod, 07.12.2017 si lahko pogledate nadaljevanje te zgodbe.  Še malo potrpljenja, da se 9,5 MB velika projekcija naloži in odpre.

Če sva dan pred tem, bila je nedelja, uživala na nekoliko krajšem vzponu na Čisti vrh, sva za ponedeljek želela opraviti malo daljšo turo. A kam?? Želja je bilo veliko in na vsako od teh bi šla. Dolgemu obotavljanju in iskanju je sledila kratka odločitev. Z najbližjega in najnižjega izhodišča nekam navzgor.  Zjutraj sva se odpeljala v dolino Polog in še v temi nadaljevala proti Prehodcem.

Jutro je bilo čudovito in obetal se je ravno tak dan.

S Prehodcev sva šla malo po poti, malo po brezpotju mimo kasarn in pod Šmohorjem na drugo stran, kjer so kraljevali macesni.

Nekaj plašnih štirinožnih sva splašila, a na najino začudenje je šlo za srne. Tu navadno pospešijo korak gamsi, srne so precej nižje v gozdu.

Dan je minil v znamenju rumenih macesnov, modrega neba in toplega vremena.

Več kot 24 km smo prehodili in se povzpeli za 1800 m. Seveda je to brez težav zmogel tudi Darky. Pa naj še kdo reče, da so pudlji hišni psi.  Kako smo se imeli, pa boste videli na tej povezavi:  Šmohor, Krnsko jezero in zlati macesni, 16.10.2017.

Kar dolgo je že, kar sva se z Anko slišala in se nato na dolgo pogovorila. Zdaj je tu. Objava v Planinskem vestniku 10/2017.

Intervju pa si lahko preberete tu:  Miljko Lesjak PV, 10-2017

V gorah so se pojavili macesni v tistih pravih zlatorumenih barvah in prijatelj je vzel nekaj dni dopusta in smo … ja, dolgo smo se odločali, kam v nedeljo, da ne bo kolon planincev in bo vsaj malo miru. Na koncu smo se odločili za Čisti vrh, tam menda ne bo prehudega navala. 

Zjutraj, ob še kar spodobni uri, smo se odpravili soncu in macesnom naproti.  Ko je sonce obsijalo gore na drugi strani doline, smo bili že spodobno visoko. 

Sonce se je počasi spuščalo nižje in nižje. Kmalu je obsijalo  macesne na drugi strani dolinice …

… in prav kmalu so čez greben nad nami, sprva malce sramežljivo, skozi veje zlatega macesna pokukali prvi žarki. 

Kogar sreča ljubi, ta jo ima. Ravno v pravem trenutku smo se znašli na najlepšem mestu.

Kako smo se imeli, pa boste videli tu:  Čisti vrh in zlatorumeni macesni, 15.10.2017.   En klik na povezavo in malo potrpljenja, da se 13 MB velika projekcija naloži in odpre.

V soboto je v Vojah potekal posvet o zvezah v GRS. Seveda so organizatorji naročili čudovito jasno in mrzlo vreme, kot bi nas želeli malo podražiti.

Po posvetu pa so nas v koči na Vojah tudi pogostili z odličnim in obilnim kosilom.  Porcija pa, kaj naj rečem, navadno bi jo imel za dva dni. A če ti na Gorenjskem kaj dajo, potem tega ne moreš pustiti na krožniku.  Da pa se ne bi hrana kje v telesu zaležala, jo je treba hitro porabiti.

Ni bilo treba veliko časa in že sem se primerno preoblečen odpeljal v tisti konec pod Krn. Kopastii oblaki na nebu so zagotavljali lepo večerno kuliso na modrem nebu.

Sem in tja je potrebno telo pognati na malo večje obrate, da se prediha in da se ne poleni preveč. Tako kot avtomobilski motor.

Dan je bil ravno pravšnji za to. Časa do sončnega zahoda je bilo malo, za večino krepko premalo, da bi opravili cel krog. 

A tudi ko hitiš, oko še vedno nemirno bega sem in tja po čudoviti naravi  in opazuje. 

Kako je bilo si lahko ogledate tu: Lužnica, Srednji vrh, Batognica 07.10.2017.  En klik, malo potrpljenja, da se 12,5 MB velika projekcija naloži na računalniku odpre.

Kako preživeti z vnukinjo dan brez risank, televizije, telefona??? Enostavno. Odpelješ se tja, kjer telefonskega signala ni.

Pa smo se odpravili raziskovat v Trento, v Zadnjo Trento. No, še malo dlje smo se namenili. Jesen je tu in pisane barve so že poživile pokrajino.

Ne samo listi, tudi iglice macesnov bodo kmalu spremenile barvo v rumeno.  Včasih se to zgodi tako na hitro, da vse te lepote ne utegneš niti obiskati. 

Tudi “kosilo” v taki naravi se čisto drugače prileže, kot za obloženo mizo. Še vreme se nam je smejalo, ko smo zvečer obujali spomine na ta dan.

Kako smo ga preživeli, pa si lahko ogledate na tej povezavi: Planina Zapotok 30.09.2017  En klik na povezavo, malo potrpljenja, da se skoraj 16 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre.

Če sem september zaključil z družinskim vzponom in obiskom Zapotoka, sem moral mesec začeti tudi nekje v hribih. Nedelja popoldne je čas, ko se hribi na hitro izpraznijo. Planinci odhitijo domov v priprave na nov delovni teden  in v gorah kar naenkrat nastane mir in tišina.

Popoldne po kosilu se zazrem v modro nebo in se na hitro odločim. Obisk Krnskega pogorja ni nikoli napačna odločitev. Nekaj dni pred polno luno je zagotovljena tudi razsvetljava na povratku.

Par malenkosti vržem v nahrbtnik poleg obvezne fotografske opreme in z Darkyjem se že peljeva. Če je bilo nad Mostom nebo modro, pa vrhove Krnskega pogorja ovija  meglena tančica. Da ji ne bi bilo dolgčas, ji oblaki delajo družbo tja daleč proti zahodu. 

Nič hudega, če ne bo sončno, bo pa oblačno. In  sva se iz s parkirišča na planini Kuhinja odpravila proti desni, proti planini Leskovca.

Nadaljevanje zgodbe sledi na tej povezavi:   Lužnica, Peski, Batognica 01.10.2017

En klik nanjo, malo potrpežljivosti, da se 15 MB velika datoteka naloži in odpre.

Kar nekajkrat se je obisk Črne prsti izmuznil. Zaradi slabega vremena, zaradi nenačrtovanih obveznosti, še največkrat pa zaradi številnih reševanj v tem poletju. A obljuba dela dolg in tokrat se vse izšlo. Vreme je bilo jasno, do poznega popoldneva je bilo vse opravljeno in tudi nesreče so preskočile ta dan.

Pozno popoldne, že proti večeru, sem vijugal po tisti ozki in zaviti cesti po Baški grapi proti Kalu. S primerno težkim in za nočno fotografiranje nabasanim nahrbtnikom …

…  sem hitel proti Črni prsti in upal, da se mi sončni zahod ne bi predčasno skril za gorami.

Nadaljevanje zgodbe je tu: Črna prst ponoči, 23-24.08.2017. Klik na to povezavo, malo potrpljenja, da se 13 MB velika datoteka naloži na računalnik in odpre.

Dnevi v tem mesecu so naporni, da je kaj. Dolina je polna adrenalina željnih turistov in reševanja se vrstijo dan za dnem. Dela doma je veliko in časa za obisk gora kar zmanjkuje.

A vsake toliko si ga je potrebno nekaj vzeti tudi zase in se za nekaj ur odklopiti od tega ponorelega sveta.

Tokratna noč naj bi bila drugačna od preostalih. Obljubljala je, tako kot vsako leto ob tem času, velik roj utrinkov, ki se bodo kazali čez vso noč. Nebo v dolini je bilo jasno, napoved vremena ponoči zelo lepa in pričakovanje veliko. Kljub luni, ki se bo v drugem delu noči sprehodila čez nebo. 

Težko otovorjen z aparatom, objektivi, stativom in tudi puhastim kompletom za dolgo in mrzlo noč sem odhitel z Močil naravnost navzgor proti Žabiškemu Kuku. Malo naivno sem upal, da bom tako otovorjen prej kot v eni uri na vrhu. Kako pravijo? Malo morgen … Do grebena sem uspel priti, potem pa se je začela pravljica barv.

Tu je nadaljevanje:  Žabiški Kuk – v pričakovanju utrinkov, 12-13.08.2017. En klik z miško na to povezavo, malo potrpljenja, da se 15 MB velika datoteka naloži na računalnik in odpre. Potem boste vstopili v moj svet.

Po dolgem času sva se z mojo odločila, da greva skupaj v griče. Ne v “griče”, kot pravijo na idrijskem koncu, ampak dobesedno v griče. Kuclji, ki ne dosegajo jurja višine, po mojem pojmovanju pač ne sodijo med hribe. Med vožnjo po Baški grapi so spomini na mladost privreli na dan. V domačem kraju sva zavila z glavne poti se usmerila na Bukovo in parkirala pri Brelhu.

Malo obujanja spominov z Miro po ne vem koliko desetletjih, potem pa počasi mimo črede konjev, ki se pasejo na pašniku in po kolovozu v smeri proti zaselku Pušnik.

Edini domačin, ki še živi tu, je bil klepeta zelo vesel. Kar nekaj novih in zanimivih stvari sem izvedel od njega.

Poševno čez pašnik sva se namenila proti tistemu pobočju, nad katerim je TV oddajnik na Črvovem vrhu. Poti, ki so bile včasih lepo prehodne, pa so od požleda naprej zasute z drevesi, zaraščene in skoraj neprehodne.

A za raziskovanje in nekaj telesne aktivnosti so vsekakor še vedno primerne. Še posebej, ko se podaš po poseki naravnost navzgor.

Višje pod grebenom sva si lahko nabrala mehkega in nežnega regrata za pozno kosilo. Takega v dolini že dolgo ni več. 

Po cesti proti Črvovem vrhu se nama ni dalo prašiti, zato sva se raje obrnila in šla po “normalni”, seveda neoznačeni poti in se čez pašnik spustila nazaj v Pušnik. Rož na teh strminah ni bilo veliko, a nekatere sem z veseljem postavil pred objektiv. 

Zato pa je bilo veliko drugih motivov za fotografiranje, večina še izpred nekaj let, ko je bil tu na obisku požled.

Še kratek klepet z domačinom, ki se je ravno odpravljal na dolg sprehod, potem pa navzdol proti avtu. Spodaj v dolini pa železniška proga in nekaj hiš, kjer sem preživel svojo mladost.  

Da ne bi nedeljski sprehod minil brez mirno in brez vznemirjanja je poskrbel operater na Regijskem centru v Novi Gorici, ki je sprožil reševanje. Poškodba jadralnega padalca na naši zahodni meji pri Kobariškem Stolu je bila kriva, da sva se kar se da hitro odpeljala v Tolmin. Zadevo sta rešila naša letalca ob pomoči posadke helikopterja LPE, a to je povsem druga zgodba.