Ko človek pozno popoldne pokosi travo je prav, da si od dela malo spočije. Bolj kot se je dan nagibal v večer, več jasnine je nastajalo na nebu.
Odločitev je bila hipna. Deset minut kasneje sva se že vozila proti parkirišču na planini Kuhinja.
Od tam pa peš mimo planine Leskovca, kjer so bili v delovnem pogonu , navzgor pod Rdeč rob. 
Čeprav sem v pomanjkanju časa do sončnega zahoda sprva nameraval samo na vrh, sem si premislil. Tako hitra sva bila z Darkyjem, da nama je do sončnega zahoda ostalo kar veliko časa.
Zavila sva proti Lužnici in potem navzgor čez strme trave na Škofič. Več o tej zgodbi si lahko ogledate na tej povezavi: Škofič in Rdeč rob, 23.07.2018
En klik in malo potrpljenja, da se projekcija naloži na računalnik in odpre.
Za dražit prijatelje 
Čeprav brez sonca, sta uživala na cvetočih gorskih travnikih.
Tudi sonce je bilo, tudi sonce. Na začetku še preveč toplo…
Iskrena zahvala za vso poslano lepoto, za katero smo sicer vsi zdaj že gibalno ovirani, prikrajšani. Prisrčen pozdrav Tomaž
hvala, Tomaž.
Prelep izlet, čudovito cvetje.
Zanima me še, kakšna je ta pot za psa. Ste ga morali na kakšenm delu poti dvigniti in prenesti?
Načeloma je vsa pot enostavno prehodna tudi za štirinožce. Le bližnjica, ki sva jo ubrala po kar visoki travi v zelo strmem pobočju, je bila na enem mestu previsoka za tega mojega majhnega spremljevalca in sem ga moral pol metra prestaviti. Za vsak primer, da se ne bi odkotalil v podnožje. Drugače pa se Darky dobro znajde tudi v skalah.
Hvala, prijateljica mi že dolgo hvali Rdeči rob, pa ni bila prepričana za en del poti, če bi pes lahko šel…
Na Rdeč rob je po levi strani čisto navaden prehod po malo strmejši poti, če greste nanj po desni strani s sedla, pa je nekaj metrov skale. Za kužke malo bolj neroden kot za ljudi. Če imate manjšega ni težav, če je kuža večji pa bo šlo malo težje. Je le strmo. Vsekakor priporočam po levi strani.
Lepo sta se imela, ni kaj!
Kot vedno, kadar se odpraviva na lepše…
Res sta zanimiva dvojica, ki zna uživat. Naj bo še dolgo tako 🙂
Miljko, res lepa reportaža, kot vsaka tvoja….
In fotke… Napolnijo dušo, razigrajo um in vlijejo upanje, da bom tudi sam to enkrat počel tako, kot to počneš ti z Darkyjem!
Varen korak in še veliko takih izletov v Krnskem pogorju!
Tadej, pravijo, da se vse da, če je le volja. Torej?