V zadnjem času mi je prišlo že v navado, da se v hribe spravim takrat, ko pridejo skoraj vsi že dol. Pod večer, tako na hitro in tudi tokrat je odločitev za en “majhen” krog padla kar pozno. Nekaj po 16. uri sva se z Darkyjem odpravila v trgovino, potem pa po tisti slabi in vijugasti cesti počasi navzgor.Na Močilih nova tabla usmerja planince čez travnik proti Žabiškemu Kuku. Za nekatere je tudi ta lična tabla in označena pot sporna. Je bilo prej bolje, ker je ni bilo?

Ves čas vzpona so okoli naju plesale meglice, naju skrivale in odkrivale. Na vrhu jih je bilo lepo opazovati v zahajajočem soncu.

Če so se pred nama odkrivale in širile obzorja, so ga za nama zagrinjale.

Toliko časa, dokler sonce ni zašlo za obzorjem. Potem se je ples meglic ustavil, na nebu se je prikazala luna in za njo še zvezde.  Tako se je končal še en lep dan.

Malo več fotografij in opisa s poti pa najdete na tej povezavi: Žabiški Kuk-Vogel-Globoko.