V teh časih, ko nas zaradi korone vlečejo (lahko prebereš tudi nateg…jo) sem in tja, nas omejujejo in nam skoraj vse prepovedujejo, je potrebno poskrbeti zase. S psihične in tudi fizične strani. Če si hribovc je vse lažje. Vzameš nahrbtnik, se vsedeš v avto in se čez (zaprte) občinske meje ali pa tudi ne, odpelješ nekam višje. Tja, kjer ni slabih novic, ni politike in ni nestrpnosti. Kjer je narava, ki te sprejme odprtih rok.

Da se luna vsaj pol meseca ne drži “policijske ure” in hodi ponoči okoli sem vedel, ko se jo gledal nad sabo. Nisem pa vedel, ali hodi tudi v sosednje občine. Pa sem pod večer odvandral preverjat to dejstvo v tisti konec, kjer mi je najlepše. Seveda v sosednjo občino, v tisti krnski konec, ki ga poznam bolje kot svoj žep.

Tokrat sta moja štirinožna spremljevalca ostala doma, mraz in dolgo čakanje med fotografiranjem jima ni ravno pisano na kožo. Zato pa sem se otovoril z malo več foto opreme. Nadaljevanje zgodbe je tu, če klikneš na to povezavo > Rdeč rob, Vrh nad Peski, Batognica in polna luna, počakaš, da se prijekcija naloči in odpre.