Po poznem kosilu, ko je bil želodec poln in glava prijetno lena, se je oko na nebu zazrlo v oblake. V tiste raztrgane oblake, ki navadno pričarajo lep sončni zahod.Za kakšno resnejšo turo ni bilo več časa, dobro uro pred zahodom sonca sem lahko odhitel samo na eno razgledišče – na Kobiljo glavo. Po nekaj minutah sem že bil na poti tja gor. Če se hoče, se da. Hitro … Nadaljevanje je tu – klik na naslov: Kobilja glava – sončni zahod, 05.01.2013,  malo potrpljenja, da se projekcija naloži in odpre.  Za tiste, ki se jim ne odpre v čez cel zaslon, pa namig –  čudežna tipka F5 navadno reši ta problem. lp