Po dolgih dnevih slabega vremena in dežja, ko je snežilo samo tam zgoraj, ko neko dopoldne končno ni bilo nobenih obveznosti, sva se s prijateljem slišala in se takoj zmenila. Zgodaj, še v trdi temi, sva šla občudovat prebujanje jutra. Tja, kjer je razgled vedno čudovit in kjer se vidi zelo daleč. Na Krn, na najlepše razgledišče na tem koncu.
Začelo se je takole. >>>>>> (Krn SV 20.12.2011).
.
.
Za dražit prijatelje 
Občudujem!
Mislim, da komentar ni potreben, ker slike povedo vse.
Je že res, da vabi tujina, da so v Himalaji višji vrhovi, vendar doma je najlepše.
Zato ni nič čudnega, da so se v 1. svetovni vojni tako zagrizeno borili za vsak vrh in vsak kamen. Človeška norost pač ne pozna meja. Zato pa smo sedaj na “ladji norcev” kot se je slikovito izrazil sindikalist Branimir Štrukelj.
Lepo, lepo!
Vsemirje ni neskončno, neskončna je samo človeška neumnost! “Ladja norcev” bo prej ali slej treščila ob čeri!….