Tokrat sva se z Damjanom  že dan prej načeloma dogovorila, da greva naslednji dan po službi (njegovi seveda) v hribe, uživat v polni luni, seveda če … Vremenska napoved za popoldne in zvečer je obetala 100% oblačnost. Kaj to pomeni v hribih ob polni luni, pa si zagotovo predstavljate. Ne bi bilo prvič, ko bi se obrnila.

Dan je bil popolnoma brez oblačka in tudi popoldne se je tako vreme nadaljevalo. Dobro uro pred  sončnim zahodom sva se slišala in se odpeljala. Kot ponavadi  brez cilja. Kam? Na Razorski ali Krnski del Tolminskega gorovja? Na koncu sva pristala na parkirišču na planini Kuhinja.

Parkirišče popolnoma prazno in najin avto je sameval. Nad nama pa ožarjeni hribi. Zakadila sva se po poti, kot da bi se nama nekam mudilo. 

En klik na to povezavo, Rdeč rob, Piramida, Batognica in polna luna, 13.12.2016, malo potrpljenja, da se projekcija naloži in odpre, pa bosta lahko tudi Vi uživali v najini poti.

Pred osmimi leti se združile naše poti. Veselo, razigrano, včasih otročje smo jih preživljali.

Vsak dan, vsaj trikrat na dan, smo se sprehajali okoli doma, podnevi in ponoči, v soncu in dežju, pozimi in poleti, spomladi in jeseni. Vsak dan…

V gorah nam je bilo najlepše. Ko smo čakali na sončni zahod, …

… ali ko smo zmrzovali med fotografiranjem zvezd in upali, da bo utrinek prinesel dobro željo.

Maneken je bil, v svoji beli obleki se je znal postaviti pred fotoaparatom in tega je hitro naučil tudi svojega mlajšega prijateljčka.

Ni nam bilo težko prehoditi dolgih kilometrov planinskih poti ali strmih vzponov.

Samo da nam je bilo lepo in da smo bili v naravi.

A ves čas smo vedeli, da se bo druženje nekega dne končalo. Da se bo to zgodilo tako kmalu, pa si nismo želeli.  

Ves čas so nas spremljale težave z zdravjem, takšne in drugačne, manjše ali večje, ki smo jih sproti reševali.  Potem pa je postalo prehudo. Težko je bilo poslušati in gledati, kako je bolelo, brisati rumene kapljice, zvečer menjavati pleničke. 

Še pred tednom dni smo skupaj opravili zadnji vzpon v hribih. V strmini in vetru se je videlo, da ne gre več tako lahko. A med planikami smo še vedno uživali.

Tisti sončni zahod je bil čudovit, barvit kot le redkokdaj. Za naše slovo??

Da se bo hudo odločiti, smo vedeli, a da bo tako težko, si nismo predstavljali. V torek so na veterini poskrbeli, da je v miru in brez bolečin za vedno zaspal.

Njegove bolečine so izginile, naša žalost bo minila, spomin na prijetno druženje pa bo za vedno ostal.

Počivaj v miru, Rei.

 

 

 

 

Reševalci Postaje GRS Tolmin Vas vabimo na Dan odprtih vrat. V prostorih Postaje in pred njimi Vam bomo predstavili vozila, opremo, reševalno tehniko, videoprojekcijo fotografij in odgovarjali na vaša vprašanja.

Če Vas zanima in če Vas zanese pot mimo, vabljeni v petek 10.06.2016 med 09. in 19. uro v Tolmin, Pod klancem 3a. Za nepoznavalce kraja – v neposredni bližini trgovskih centrov na območju bivše vojašnice. Veseli bomo Vašega obiska, saj nam bo sporočil, da cenite in spoštujete naše delo.

Kratko vabilo v obliki projekcije fotografij pa si lahko ogledate tudi na tej povezavi:

Dan odprtih vrat Postaje GRS Tolmin.

 

 

Pred polnočjo je še svetila luna z jasnega neba. Ko sem ob 4. zjutraj vstal, je bilo temno kot v rogu, lune nikjer, na nebu pa gosta oblačnost. Samo še dež je manjkal.  Na parkirišču na planini Kuhinja je bilo vse skupaj videti še slabše. Namesto lahke puhovke je v nahrbtnik romala vetrovka. Za vsak primer.

Ko se je malo zdanilo, je bil pogled že malo vedrejši. Kljub temu je bila tista nizka oblačnost na višini okoli 1500 m tako gosta, da nisem videl ničesar. Še sreča, da ta predel okoli Krna in Batognice lahko kadarkoli prehodim miže.

Dobrih 200 višincev je bilo potrebnih, da sem nos dvignil iz oblačnosti in pokukal na jasno nebo. Nebo brez oblačka in sonce, ki je sijalo. Kot bi stopil v drug svet. Čez “flanko” nad južno steno Batognice sem se povzpel na vrh, kjer so me pričakali čudoviti razgledi.

Na vrhu ni bilo mrzlo, na soncu celo zelo prijetno in toplo. Tudi v hribih se pozna, da je že mesec marec.

Tokrat je bilo vse v treh barvah: modri, beli in brezštevilnih odtenkih sive. Toplih barv tokrat ni bilo na pregled. Bodo pa zagotovo naslednjič.

Spust po Y (ipsilon) grapi in potem čez južna pobočja Srednjega vrha je potekal po dolgih plazovinah. Odjuga in sonce sta po sneženju poskrbela, da so se gore dobro otresle.

Še več fotografij z opisom si lahko ogledate na tej povezavi: Batognica, Vrh nad Peski, Y-grapa, 27.03.2016. En klik in malo potrpljenja, da se 11 MB velik PPS naloži na računalnik in odpre.

Dan prej sem se sprehajal po grebenu Kolovrata in gledal čez dolino Soče na Krn in Batognico. V zahajajočem soncu sta me vabila k sebi.

Naslednji dan se je vse dopoldne po nebu sprehajala prosojna oblačnost. Bolj kot so minevale ure, gostejša je postajala. Nekaj v meni je pravilo, da bo zvečer tisto ta pravo. Na hitro sem se odpravil od doma.

Nisem se motil, na vrhu je bilo res razkošno. Zaradi razgledov in zaradi barv.

Hladno je bilo, a ne prehudo. Če je že hladna kovina aparata hitro hladila prste na rokah …

… so me taki in drugačni razgledi greli v dušo. Kar težko se je bilo po končani predstavi posloviti od vrha in se odpraviti nazaj v toplo dolino.

Kako je vse skupaj potekalo in kakšni so razgledi, če ujameš pravi večer, si lahko ogledate, če kliknete na to povezavo: Batognica SZ 20.01.2016. Malo potrpljenja bo potrebno, da se skoraj 15 MB velika datoteka naloži na računalnik in odpre.

 

 

“Vse leto bo tako, kot je prvi dan” sem slišal nekoč in tega se trdno držim. Tako jutro prvega dne v letu vedno dočakam nekje visoko v hribih.

Tokrat sem poslušal vremenarje, ki so napovedovali oblačno jutro in obetali jasno popoldne. Namesto sredi noči sem se v hribe napotil šele popoldne. Namesto kosila.

Krnsko pogorje se je počasi praznilo. Nekateri so noč preživeli na vrhu. Da je bila dobra družba, ne dvomim, da se ni videlo nič, pa so mi sami zaupali. Današnji večer bo zagotovo lepši.

Ni se mi še zgodilo, da bi sredi zime odšel v hribe v letnih čevljih brez cepina, brez derez in to v najhladnejšem mesecu na prvi dan novega leta. Tako suhih gora v tem letnem času še nisem doživel.

Če boste kliknili na to povezavo “Batognica, 01.01.2016” in počakali, da se 16,2 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre, potem se mi boste lahko vsaj za trenutek tudi sami pridružili na tej poti.

 

Te decembrske dni sonce zahaja zgodaj popoldne, že nekaj po 16. uri in najlepše ga je opazovati z vrha.

Tokrat sem se s prijateljem že dan prej dogovoril za popoldanski obisk Batognice. A je sprememba v njegovi službi poskrbela, da sem se gor odpravil kar sam. Ne prvič in ne čisto sam.

To je moj najbolj zvest in zanesljiv spremljevalec v lepem vremenu, ki ne spregovori niti besede. V slabem vremenu pa tudi on raje ostane doma.

Nad vasjo Krn je bilo oblačno in turobno. Če ne bi preveril vremenske napovedi, bi se najraje kar obrnil. Tako pa sem se podal v sivino in na vrhu užival v čudovitih večernih razgledih.

Malce tistega lepega si lahko deležen, če klikneš na to povezavo: Batognica, 23.12.2015, počakaš, da se 12 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre.

 

Vse dopoldne je bilo oblačno, kratek čas je celo deževalo, a mi je bilo kljub temu prijetno delati na vrtu. Opoldne pa se je začelo od zahoda jasniti in volja do dela je kmalu minila. Delo bo že počakalo na boljše čase, sem si mislil, ko sem že pospravljal in se odločal … kam?

Dobri dve uri pred sončnim zahodom sem se že peljal proti Krnu. Nanj sem se namenil, a ko sem pripeljal na planino Kuhinja, …

… sem se odločil za Rdeč rob. Pod Rdečim robom sem se odločil za Lužnico …

… in na koncu pristal na Maselniku. Čudna so moja pota. Večer je bil čudovit.

Kako je bilo, si lahko ogledate, če kliknete na to povezavo Maselnik, 17.12.2015, počakate, da se 14 MB velika projekcija naloži in odpre.