Po dolgem času sva se z mojo odločila, da greva skupaj v griče. Ne v “griče”, kot pravijo na idrijskem koncu, ampak dobesedno v griče. Kuclji, ki ne dosegajo jurja višine, po mojem pojmovanju pač ne sodijo med hribe. Med vožnjo po Baški grapi so spomini na mladost privreli na dan. V domačem kraju sva zavila z glavne poti se usmerila na Bukovo in parkirala pri Brelhu.

Malo obujanja spominov z Miro po ne vem koliko desetletjih, potem pa počasi mimo črede konjev, ki se pasejo na pašniku in po kolovozu v smeri proti zaselku Pušnik.

Edini domačin, ki še živi tu, je bil klepeta zelo vesel. Kar nekaj novih in zanimivih stvari sem izvedel od njega.

Poševno čez pašnik sva se namenila proti tistemu pobočju, nad katerim je TV oddajnik na Črvovem vrhu. Poti, ki so bile včasih lepo prehodne, pa so od požleda naprej zasute z drevesi, zaraščene in skoraj neprehodne.

A za raziskovanje in nekaj telesne aktivnosti so vsekakor še vedno primerne. Še posebej, ko se podaš po poseki naravnost navzgor.

Višje pod grebenom sva si lahko nabrala mehkega in nežnega regrata za pozno kosilo. Takega v dolini že dolgo ni več. 

Po cesti proti Črvovem vrhu se nama ni dalo prašiti, zato sva se raje obrnila in šla po “normalni”, seveda neoznačeni poti in se čez pašnik spustila nazaj v Pušnik. Rož na teh strminah ni bilo veliko, a nekatere sem z veseljem postavil pred objektiv. 

Zato pa je bilo veliko drugih motivov za fotografiranje, večina še izpred nekaj let, ko je bil tu na obisku požled.

Še kratek klepet z domačinom, ki se je ravno odpravljal na dolg sprehod, potem pa navzdol proti avtu. Spodaj v dolini pa železniška proga in nekaj hiš, kjer sem preživel svojo mladost.  

Da ne bi nedeljski sprehod minil brez mirno in brez vznemirjanja je poskrbel operater na Regijskem centru v Novi Gorici, ki je sprožil reševanje. Poškodba jadralnega padalca na naši zahodni meji pri Kobariškem Stolu je bila kriva, da sva se kar se da hitro odpeljala v Tolmin. Zadevo sta rešila naša letalca ob pomoči posadke helikopterja LPE, a to je povsem druga zgodba.

 

 

Obveznosti so me že pred 6. uro zjutraj pripeljale na Kobariški sejem. Po slabi uri je delo prekinil poziv na reševanje – nezavest planinca pod Kožljakom.

Z vso osebno opremo, tako ali tako sem imel to dopoldne namen malo križariti po Krnskem pogorju, sem z avtom odbrzel na planino Kuhinja.

Kmalu zatem smo se s Pathfinderjem GRS že peljali proti zadnji planini pod Kožljakom. Vse skupaj se je hitro in srečno rešilo.

Namesto v dolino sem se namenil navzgor. A ne sam, še štirje iz ekipe so bili že tako ali tako na poti v hribe, ko jih je prehitel poziv.

In tako smo se tokrat odločili raje za skupinsko turo. Nadaljevan je zgodbe je tu: Krn, Batognica, Lužnica – 24.06.2017. Klik na naslov in malo potrpežljivosti, da se 12 MB velika predstavitev naloži in odpre.

 

Dropbox je s 16.03.2017 zaprl “public” objave. Ker sem imel na svoji strani vse objave vezane na Dropbox, so le te trenutno nedosegljive.  Potrudil se bom in poskušal čimprej spet aktivirati objave na tej strani. Do takrat pa žal ne bodo vidne.

lp Miljko

Zgodaj zjutraj, še v trdi temi, sva se s parkirišča na planini Kuhinja odpravila proti Batognici. Luna se je na najino žalost skrivala za oblaki in na glavo so romale čelne svetilke.

Dobro uro je trajalo, da se je toliko osvetlilo, da sva lahko šla brez njih. Najprej po pomrznjenih travah, visoko nad planinami pa sva prišla tudi do snega. Pomrznjen in trd je bil idealen za vzpon z derezami in cepinom.

Po splazenih pobočjih sva prišla do Lovske smeri pod vzhodno steno Batognice, kjer sva prišla nad nizko oblačnost. Naredil se je čudovit sončen dan. Seveda za tiste, ki smo bili visoko nad nizko oblačnostjo.

Kako je bilo in kako sva uživala pa si lahko pogledate, če kliknete na to povezavo: Batognica in Srednji vrh, 19.02.2017. Malo potrpljenja bo potrebno, da se 17 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre. Uživajte z nama tudi vi.

Nekaj dobrih želja v misli ob prihajajočem Novem Letu. S klikom na na povezavo Voščilo 2017 si Jih lahko ogledate.

Srečno v 2017.

Večerni opravki v Drežnici so mi med kosilom dali idejo, da bi pot lahko združil še z obiskom kakšnega vrha nad vasjo.  Krnčica  bi bila zelo lep in pa tudi kar hitro dosegljiv razglednik.

Na njenem grebenu pa je polno kavern in utrdb še iz časov 1. svetovne vojne, ko je tu potekala frontna linija. Takrat nadelane poti so še danes v zelo dobrem stanju.

Vremenska inverzija je skrbela, da so bile doline preplavljene s hladnim in vlažnim zrakom, v višinah pa so vladale skoraj poletne razmere.  Idealni pogoji za fotografiranje sončnih zahodov.

Sonce v teh dneh zahaja zelo zgodaj, že malo po 16. uri in če želiš takrat uživati na vrhu, se moraš kar podvizati.  Cesta do planine Zapleč ni ravno  v najlepšem stanju, a nekako sem se  počasi le pripeljal tja gor. Sestop po gozdu ob lunini svetlobi mi ni najbolj pri srcu.

Z Zapleča sem pohitel navzgor čez travnike, kolikor hitro se je dalo. Zgoraj pa … kaj bi pravil. En klik na to povezavo Krnčica, 10.12.2016 malo potrpljenja, da se 15 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre, pa boste videli nadaljevanje zgodbe.

Tokrat sva se z Damjanom  že dan prej načeloma dogovorila, da greva naslednji dan po službi (njegovi seveda) v hribe, uživat v polni luni, seveda če … Vremenska napoved za popoldne in zvečer je obetala 100% oblačnost. Kaj to pomeni v hribih ob polni luni, pa si zagotovo predstavljate. Ne bi bilo prvič, ko bi se obrnila.

Dan je bil popolnoma brez oblačka in tudi popoldne se je tako vreme nadaljevalo. Dobro uro pred  sončnim zahodom sva se slišala in se odpeljala. Kot ponavadi  brez cilja. Kam? Na Razorski ali Krnski del Tolminskega gorovja? Na koncu sva pristala na parkirišču na planini Kuhinja.

Parkirišče popolnoma prazno in najin avto je sameval. Nad nama pa ožarjeni hribi. Zakadila sva se po poti, kot da bi se nama nekam mudilo. 

En klik na to povezavo, Rdeč rob, Piramida, Batognica in polna luna, 13.12.2016, malo potrpljenja, da se projekcija naloži in odpre, pa bosta lahko tudi Vi uživali v najini poti.

Pred osmimi leti se združile naše poti. Veselo, razigrano, včasih otročje smo jih preživljali.

Vsak dan, vsaj trikrat na dan, smo se sprehajali okoli doma, podnevi in ponoči, v soncu in dežju, pozimi in poleti, spomladi in jeseni. Vsak dan…

V gorah nam je bilo najlepše. Ko smo čakali na sončni zahod, …

… ali ko smo zmrzovali med fotografiranjem zvezd in upali, da bo utrinek prinesel dobro željo.

Maneken je bil, v svoji beli obleki se je znal postaviti pred fotoaparatom in tega je hitro naučil tudi svojega mlajšega prijateljčka.

Ni nam bilo težko prehoditi dolgih kilometrov planinskih poti ali strmih vzponov.

Samo da nam je bilo lepo in da smo bili v naravi.

A ves čas smo vedeli, da se bo druženje nekega dne končalo. Da se bo to zgodilo tako kmalu, pa si nismo želeli.  

Ves čas so nas spremljale težave z zdravjem, takšne in drugačne, manjše ali večje, ki smo jih sproti reševali.  Potem pa je postalo prehudo. Težko je bilo poslušati in gledati, kako je bolelo, brisati rumene kapljice, zvečer menjavati pleničke. 

Še pred tednom dni smo skupaj opravili zadnji vzpon v hribih. V strmini in vetru se je videlo, da ne gre več tako lahko. A med planikami smo še vedno uživali.

Tisti sončni zahod je bil čudovit, barvit kot le redkokdaj. Za naše slovo??

Da se bo hudo odločiti, smo vedeli, a da bo tako težko, si nismo predstavljali. V torek so na veterini poskrbeli, da je v miru in brez bolečin za vedno zaspal.

Njegove bolečine so izginile, naša žalost bo minila, spomin na prijetno druženje pa bo za vedno ostal.

Počivaj v miru, Rei.