DH Avče 2012

V Avčah so ta vikend (21-22.04.2012) pripravili že tradicionalno kolesarsko tekmo v spustu z Avškega Kuka  (Downhill Avče 2012). Malo manj kot 200 kolesarjev se je večkrat spustilo po strmi, blatni in spolzki progi.

Nekateri smo bili tu v zavarovanju, za primer poškodb tekmovalcev. Če si zato tukaj, potem se ne moreš sprehajati po celotni progi. Tako so posnetki nastali tam, kjer sem “moral” biti.

Mokro in blatno je bilo za vse, za nas opazovalce pa tudi zanimivo. Tisti, ki niste bili zraven, si lahko nekaj utrinkov pogledate tule:    DH Avče 2012

Za tiste, ki fotografirajo: ISO 1600 – 3200, časi med 1/60 in 1/500, včasih bliskavica in čista krpica za objektiv. Odvisno od namena …

Globoko, 02.02.2012

Že ves teden je po Primorskem divjala močna burja, ki je na Ajdovskem in Vipavskem delala veliko škodo. A za ta dan so meteorologi napovedali najhujšo. Na Vipavskem  naj bi pihalo okoli 180 km/h. Tu na našem tolminskem  koncu nekoliko manj. A na grebenu nad Razor planino ob takih dnevih vleče, da je joj. Pa še nizke temperature so bile napovedane, tja do – 20 stopinj na višini okoli 2000 m. 

Kot ponavadi, me je tudi tokrat zgodaj zjutraj, no še v trdi temi,  neslo od doma. V Tolminske Ravne, potem pa navzgor na greben. Proti Globokemu, za začetek. Tako sem si vsaj mislil.

Tako je bilo:  02.02.2012 Globoko

Gamsi – mladost je norost, 16.03.2012

Marca je čas, ko koze pripeljejo svoje kozličke na pašo. Lahko bi rekel, da jih pripeljejo na ogled. Nekajkrat sem se odpravil v tisti konec, ki mi je bil poznan še od lani. Lahko sem si čredo ogledoval, tako od daleč,  no, kar zelo od daleč, …  

… a ko sem se jim hotel približati, je zapihal tisti nepravi veter.

Potem sem jih lahko samo gledal skozi grmovje, ko so bežali v gozd  in opazovanje se je za tisti dan končalo.  In tako še nekajkrat zapored. A trmast značaj se ni hotel predati in  čez nekaj dni se mi je nasmehnila sreča.  Tako je bilo:

Za ogled PPS projekcije  klikni tukaj>> Gamsi – mladost je norost, 16.03.2012

.

Kriški podi, 05.10.2011

Jeseni, ta je bila res čudovita, sva se z Rejem odpravila na Kriške pode. Pogledat, če so kozorogi še tako domači, kot so bili pred leti.

“Oborožena” s paleto objektivov sva se iz Zadnjice odpravila še v mraku. Na Kriških sva bila zgodaj in visoko nad spodnjim jezerom sva jih že zagledala.

Da jih ne bi plašila, sva se jim v loku izognila in … naletela na čredo gamsov, ki se je bližala z druge  strani.  

Potem sva lahko samo čakala, ležala  in jih opazovala. Malo na soncu, malo v senci in dopoldne je mignilo, kot bi trenil.  Nasledni dan je nastal tale PPS in se skril v računalniku. Zdaj je tu:   Kriški podi, 05.10.2011.

.

Migovec, 31.01.2012 SV

Kaj dosti časa nisva imela na razpolago. Opoldne je prijatelja že čakala služba.  Zato sva zjutraj, še v trdi temi,  krenila iz Tolminskih Raven. V začetku z lučjo, potem pa so se oči privadile …

V dolini je pihala burja, na Vipavskem je že kar razgrajala, so poročali. Tudi v gozdu nad Tolminskimi Ravnami je močno bučalo, a sva se tolažila, da se bo veter z višino umiril. Včasih je že bilo tako, a ne vedno. Včasih je bilo zgoraj še huje.  

Kako je bilo tokrat, si lahko pogledaš, če odpreš: Migovec, 31.01.2012 SV 

.

Od Srednjega vrha do Krna, 18-19.01.2012

Na svetu so veliki in mali ljudje, po postavi in po duši.  Tistih majhnih po duši ne maram. Res ne. Pojejo kot slavčki, a rožički na glavi izdajajo njihovo pravo bit. Včasih so prav “fejst bukovi“, a sami tega ne vedo in se skrivajo za drugimi.  Kot osati so: od daleč lepi, ko pa se jih dotakneš …  Negativno energijo širijo in če si dolgo med njimi, zboliš.  Po srečanju z njimi se navadno odpravim nekam, kjer se glava zbistri in duša napolni z lepšim, pozitivnim. Nekam visoko, tja gor, kjer je vedno lepo.  Najraje kar v Krnsko pogorje, kjer se daleč in kristalno jasno vidi.

Pred dnevi sem spet srečal enega takega malega, pritlehnega…  Kako je izgledalo “zdravljenje” naslednji dan, pa si oglej  PPS v nadaljevanju . Z miško ga odpri tukaj ===> Od Srednjega vrha do Krna, 18-19.01.2012.

Matajur, 31.12.2011 sončni zahod

Za zadnji sprehod v tem letu sva si s ta mojo najdražjo izbrala Matajur. Blizu je, hitro si tam zgoraj in še razgled je zelo lep. Videlo se je tja do zlatega morja.

Od zahoda pa so se veselo pripeljali oblaki. Čedalje več jih je bilo na vozu in nazadnje so naju na vrhu zagrnili.

Upanje na lep sončni zahod se je v trenutku razblinilo. Pa res???   Za ogled PPS-ja klikni tukaj >>>>>>  (Matajur, 31.12.2011 SZ)

.

.

Batognica, sončni vzhod 26.12.2011

Prosto dopoldne in napovedano lepo jutro (potem pa oblačnost) sta naju prepričala v zgodnje vstajanje. Tokrat še zgodnejše, kot zadnjič.  A “rana ura je zlata ura” ni nikoli napačno izbran čas odhoda. Tudi tokrat je bilo tako. Luna je bila po celomesečnem neprekinjenem delu preveč utrujena, da bi se nama vsaj malo prikazala, zato pa so toliko bolj sijale zvezde. In tisti odsev mestnih luči iz Padske nižine naju je spremljal vse do zore.

Na smeh mi je šlo, ko me je nekaj po 10. uri, ko sem se z vozičkom vozil pri “najboljšem sosedu”, znanec pobaral: “Ki zej, a danes v takem vremenu pa nikamor?” Bo že pogledal tukaj, kako je bilo.

Za ogled PPS-ja klikni tukaj >>>>> (Batognica SV, 26.12.2011)

.

.