Tokrat ena iz domačega kraja. Hribi so še vedno le želja nekje v daljavi,  jezero in  sprehodi okoli njega pa ostajajo vsakodnevna rutina. Podnevi in ponoči, ko sonce sije in ko dežuje, enkrat, dvakrat, trikrat, …

Vsak dan ista pot, vsak dan isti razgledi, a vsak dan drugačni pogledi. Če znaš in če želiš pogledati okoli sebe z radovednimi očmi. 

Tokrat o pogledih na jezero. Kdaj drugič o tistih, ki živijo na njem. Čedalje več jih je.

Delček te naše vsakdanje poti si lahko ogledaš, če klikneš na to povezavo: Most na Soči 2013 – obrazi jezera in počakaš, da se projekcija naloži in odpre.

A fraction of our daily paths you can see if you click on this link:   Most na Soči 2013 – faces of the lake (Here’s the English version)

Narava mi ponuja veliko lepega, včasih pa tudi kaj takega, kar mi ni prijetno. A tudi to vzamem v zakup. Da lahko še bolj cenim tisto, kar je lepo in prijetno.

Zgodilo se je tam, kjer sem bil prepričan, da se ne bo nikoli … na reševanju. Ramenske vezi so odpovedale pokorščino. Nič čudnega. Po vsem tistem, kar sem z njimi počel vse življenje. Šivalni stroj (beri zdravnik) je opravil svoje delo zelo dobro, že drugič letos. Zdaj pa je potreben počitek, da se šivi primejo in rana zaceli.

Zato tokrat ena iz poletnega arhiva. Narejena, a nato pozabljena v arhivu. Medtem, ko nekateri z veseljem fotografirajo ledene rože, sam do njih na žalost ne smem, zato pa ponujam malo nostalgije za tistimi pravimi, živimi poletnimi lepoticami.

Še marsikaj drugega smo videli in doživeli na poti na Mangart. Tudi srečanje z dvema mladima kozorogoma. 

Več o vsem pa izveš, če klikneš na to povezavo: Mangart 05-06.08.2013, počakaš, da se projekcija naloži na računalnik in odpre.

V  preteklih letih se mi je kar nekajkrat zgodilo, da sem macesne v hribih zamudil. Navadno za kakšen teden, takrat, ko so bili že rjavi, namesto zlato rumeni. 

Da se to ne bi ponovilo, sem v petek, za vsak primer, skočil na Tolminski Kuk in pogledal tja čez greben, na Komno in še naprej na dolino Triglavskih jezer. Pogled je bil razveseljujoč. 

Dan kasneje sva se s prijateljem, ki tudi raje uporablja fotoaparat kot štoparico, odpravila na planino Zapotok, nad dolino Zadnje Trente, kot je uradno zapisno na zemljevidih. Domačini ji pravijo seveda malo drugače.

S planine  smo (4 glave in 12 nog) šli še malo navzgor na tistih prelepih trat pod Bavškim Grintavcem. Višje bi bilo zaradi snega in dveh prijateljčkov malo bolj nerodno.

V dolino smo prinesli polno kartico fotografij, ki jih bom z veseljem delil z vami in polno vtisov, ki pa jih bova zadržala samo zase.

En klik z miško na ta naslov Zapotok – Velika vrata, 19.10.2013, nekaj potrpljenja, da se 15 MB velika projekcija naloži, pa boste sami videli, kako je bilo.

Za obisk Špika nad policami, kot je pravo, slovensko ime za Montaž, sem se odločil na hitro, že pozno popoldne. Nahrbtnik je tako ali tako vedno pripravljen za primer, če me kaj “piči”, kaj dosti drugega pa za hribe res ne potrebujem. Foto oprema, nekaj za v čutaro in malenkost za pod zob, pa je. Postelja v avtu pa je za take priložnosti pripravljena že celo sezono.

Skozi Log pod Mangartom sem hitel,  a sonca nisem mogel priklicati nazaj. Ko sem parkiral na Pecolu,  se je že davno poslovilo.

Na tistih travnikih in strmalih nad njim so doma kozorogi.  Navajeni so ljudi. Za tiste, ki bi jih radi fotografirali, je tu skoraj raj. 

Noč je bila hladna, zvezde so žarele, luna je počasi zahajala, sam pa sem ob stojalu s fotoaparatom na travniku ležal in užival. Če ne bi pihal tisti mrzli veter, bi bilo še lepše. Zgodaj zjutraj, še po temi, sem jo mahnil naprej.

Kako je bilo, si lahko ogledaš, če klikneš na ta naslov: Špik nad Policami (Montaž), 15-16.2013, počakaš, da se 9,5 MB projekcije naloži na računalnik in si jo ogledaš. Če se ne odpre čez cel zaslon, pa še pritisk na tipko F5, pa bo.

Pozno popoldne je kazalo, da bo večer lep, da bo mogoče kaj tudi od sončnega zahoda. Na hitro sem se odločil – obiskat grem Dorico na Črno prst in drugi dan (kdo ve, po kakšni poti) nazaj v dolino.  Že oblečenega in otovorjenega z vso fotografsko opremo me je na vratih stanovanja našel telefonski klic: “Padalec na drevesu v tvojem rojstnem kraju, greš zraven?”  Seveda je takoj  polovica (foto) opreme romala iz nahrbtnika in vanj druga, nujno potrebna za reševanje. Čez 10 minut smo se že peljali. Tistega padalca smo z nekaj iznajdljivosti in predvidevanja kar “hitro” našli. Prigoda, ki bi se jo splačalo kdaj opisati v rubriki malo za šalo, malo za res.  Domov sem se vrnil ravno tako pozno, da o kakšnem fotografiranju sončnega zahoda nisem več resno razmišljal. A kdor ne poskusi, nikoli ne bo vedel, kaj bi bilo. Na hitro sem se odločil in “oddivjal” do Kala. Potem je šlo navzgor proti Črni prsti, kot bi me vrag lovil. Kako je bilo in kako se je izteklo naslednjega dne, pa si lahko ogledate, če kliknete na ta naslov “Črna prst, 30-31.07.2013“ in malo počakate, da se projekcija velika 10 MB naloži.  Če se ne odpre čez cel ekran pomaga tista čudežna tipka “F5“.

Opazovanje nočnega neba se mi je zdelo že od malih nog nekaj skrivnostnega, nekaj lepega. Ležati v travi, sanjati v luno in spremljati utrinke, ob tem pa si še kaj zaželeti. Kaj je še lahko lepšega?

A to lahko počneš le tam, kjer ni luči in kjer ni svetlobnega onesnaženja. Tam, kjer ni umazanega zraka in se zvezde  še vedno kristalno čisto vidijo. Zato se odpraviš tja gor, vsaj nekam nad 2000 m visoko. Tam zgoraj je zrak navadno še vedno čist.

Tudi tokrat sem se, težko otovorjen s fotografsko opremo (uh, čedalje več je tovorim s seboj) in spalno vrečo (pa še kup stvari zraven) odpravil v Krnsko pogorje. Kam točno nisem vedel, dokler se nisem zaustavil na Krnski Škrbini.

Seveda moraš imeti še vedno nekaj sreče z vremenom. Tokrat ni bilo ravno tako, kot sem si zamislil. Pa saj nikoli ni in v tem je čar vseh mojih popotovanj po istih poteh.

Kako je bilo tokrat, si lahko ogledaš, če enkrat klikneš na tole povezavo:   Batognica ponoči, 17-18.2013.    Malo potrpljenja, da se 8,33 MB slik naloži in odpre.  Tista čudežna tipka F5 pa pomaga, če se projekcija ne odpre čez cel ekran.

Operacija ramena je uspela in na vrsti je bilo okrevanje. Zagotavljali so mi, da gre to počasi, da se ne da prehitevati in da rama res zahteva svoj čas. Pa jim nisem verjel. Tako kot pri vseh stvareh, ki jih počnem, sem bil tudi tu prepričan, da bom ta čas lahko vsaj prepolovil. No, zdaj po 4 mesecih jim verjamem. Gre hitro, je v redu, a do popolnosti bo preteklo še nekaj vode. 

A takega uspeha brez brez terapije v zdravilišču ne bi bilo. V Šmarješke toplice so me napotili, za celih 14 dni.

“Oborožen” z računalnikom in fotoaparatom sem se na začetku še malo bal, da bodo dnevi predolgi, a se je izkazalo, da bi se vsak dan prilegla še kakšna urica zraven v stilu “Top shopa”:  “Če vzamete 24 ur, vam zraven podarimo še 4 ure brezplačno….“

Delček tistega, res majhen delček tistega, kar sem v Šmarjeških toplicah videl in doživel, si lahko pogledate, tu >>>>> Šmarješke toplice – junij 2013.

En klik na  naslov in malo potrpljenja, da se vseh 10 MB fotografij naloži. Čudežna tipka F5 pomaga, če se vam projekcija ne odpre čez cel ekran.

V mesecu maju, mesecu mladosti, ko sem kratke rokave pospravil v omaro in na dan spet potegnil velur, ni bilo prav dosti lepih, sončnih dni. Pravzaprav bi jih lahko preštel na prste ene roke. Dež je bil naš skoraj vsakodnevni spremljevalec.    

Konec meseca pa je sneg pobelil še tiste malo nižje hribe. Kot sredi zime … 

Ravno za take razmere moja rama še ni prava, so pa lahko prijetni sprehodi tudi na malo nižje “griče”. Kobilja glava in pod njo Kobala sta ravno pravšnji. Če se nanjo povzpneš iz doline, je vzpona toliko kot na Krn.  A čez  udobje ga ni in do Stadorja vodi kar lepa, asfaltirana pot.

Tam se navadno vse začne. Pot na vrh, a tudi razgledi. Tudi tokrat je bilo tako. Če klikneš na ta naslov >>>  “Kobilja glava – obisk padalcev, 21-22.05.2013”, malo počakaš, da se  projekcija naloži, boš videl, kako je bilo.

Po dolgem, predolgem času, ko so me prijatelji že večkrat opomnili,  sem  se le spravil k urejanju strani.

Malo časa sem imel na voljo, premalo, le nekaj dopoldanskih uric, a sem  kljub temu  zavil s poti in se odpeljal do Cerkniškega jezera.

Rekli so mi, da sem ga zamudil za vsaj tri tedne,  a kaj, ko takrat fotoaparata še nisem mogel držati v roki, kaj šele, da bi obračal volan avtomobila. Operacija ramena zahteva svoj čas. Sicer pa, narave ne zamudiš nikoli, vsakič se najde kakšen zanimiv pogled. Tudi tokrat. 

Žal mi je bilo le, da ni bilo več časa za uživanje. Ga bo pa drugič.  Če te zanima, kako je bilo, klik na ta naslov >>>  “Cerkniško jezero, 14.05.2013“   in počakaj, da se projekcija naloži. Za 10,8 MB jo je. Za tiste s slabšo linijo …

.