Pred osmimi leti se združile naše poti. Veselo, razigrano, včasih otročje smo jih preživljali.
Vsak dan, vsaj trikrat na dan, smo se sprehajali okoli doma, podnevi in ponoči, v soncu in dežju, pozimi in poleti, spomladi in jeseni. Vsak dan…
V gorah nam je bilo najlepše. Ko smo čakali na sončni zahod, …
… ali ko smo zmrzovali med fotografiranjem zvezd in upali, da bo utrinek prinesel dobro željo.
Maneken je bil, v svoji beli obleki se je znal postaviti pred fotoaparatom in tega je hitro naučil tudi svojega mlajšega prijateljčka.
Ni nam bilo težko prehoditi dolgih kilometrov planinskih poti ali strmih vzponov.
Samo da nam je bilo lepo in da smo bili v naravi.
A ves čas smo vedeli, da se bo druženje nekega dne končalo. Da se bo to zgodilo tako kmalu, pa si nismo želeli.
Ves čas so nas spremljale težave z zdravjem, takšne in drugačne, manjše ali večje, ki smo jih sproti reševali. Potem pa je postalo prehudo. Težko je bilo poslušati in gledati, kako je bolelo, brisati rumene kapljice, zvečer menjavati pleničke.
Še pred tednom dni smo skupaj opravili zadnji vzpon v hribih. V strmini in vetru se je videlo, da ne gre več tako lahko. A med planikami smo še vedno uživali.
Tisti sončni zahod je bil čudovit, barvit kot le redkokdaj. Za naše slovo??
Da se bo hudo odločiti, smo vedeli, a da bo tako težko, si nismo predstavljali. V torek so na veterini poskrbeli, da je v miru in brez bolečin za vedno zaspal.
Njegove bolečine so izginile, naša žalost bo minila, spomin na prijetno druženje pa bo za vedno ostal.
Počivaj v miru, Rei.
Za njegovo zvestobo in radosti, ki si jih z njim doživljal, se mu nisi mogel lepše oddolžiti, kot s tem slikovnim nekrologom. Vem kako to prizadene, vem kako mučni so zadnji trenutki, ko veš da odhaja, tudi sam sem doživel pred leti enako. K sreči čas rane celi, a bolečina ostaja še dolgo …
Vso srečo na tvojih planinskih poteh.
Miro
Miro, hvala.
Rei …
Ja, Li …
Miljko… moje sožalje za Rei-a. Vem, da karkoli ti napišem, ne bo niti za kanček zmanjšalo tvoje žalosti. Vem pa to, da je zelo malo tako srečnih kužkov, ki imajo tako aktivno in pisano življenje s takimi super lastniki, kot je imel tvoj Rei.
Čas bo počasi zacelil rane, čudoviti spomini in prekrasne fotografije iz vajinih potepov pa bodo ostali za vedno. Naj počiva v miru.
Tanja, hvala ti.
Miljko, kot vedno, še tako žalostne stvari nam znaš prikazati na tako lep način. Hvala ti.
Simon, nerad …
Naš Reiko ❤ ❤ ❤
Kako zelo težko je bilo brati in gledati to Vašo zadnjo projekcijo. Solze so me oblile in mravljinci so zajeli celo moje telo.
Počivaj v miru tam daleč med zvezdami dragi snežno beli kosmatinček Rei! Vem, da vsak dan pogledaš k nam na Zemljo in si srečen, kadar vidiš, da nam je lepo in da bolečina tvojih najbližjih počasi pojenja. Še dolgo pa boš v mislih in srcu tvojega gospodarja hodil po slovenskih gorah. Ljubezen do tebe Rei je neminljiva.
Objem, Alenka
18. avg. 2016 19:12 je oseba Za dražit prijatelje napisala:
> miljkolesjak posted: “Pred osmimi leti se združile naše poti. Veselo, > razigrano, včasih otročje smo jih preživljali. Vsak dan, vsaj trikrat na > dan, smo se sprehajali okoli doma, podnevi in ponoči, v soncu in dežju, > pozimi in poleti, spomladi in jeseni. Vsak dan… V gorah n” >
Alenka, hvala ker enako čutiš.
Moje sožalje za Rei-a. Pogrešala ga bom tudi jaz. Vem, da izguba boli, ačas bo tudi to rano počasi zacelil.
Naj počiva v miru!
Majda, na srečo čas celi vse. Tudi Darky se je po skoraj dveh tednih že navadil na to, da je sam. A v začetku ga je pogrešal, tako kot smo ga mi. Hvala…