Pozno popoldne je kazalo, da bo večer lep, da bo mogoče kaj tudi od sončnega zahoda. Na hitro sem se odločil – obiskat grem Dorico na Črno prst in drugi dan (kdo ve, po kakšni poti) nazaj v dolino.  Že oblečenega in otovorjenega z vso fotografsko opremo me je na vratih stanovanja našel telefonski klic: “Padalec na drevesu v tvojem rojstnem kraju, greš zraven?”  Seveda je takoj  polovica (foto) opreme romala iz nahrbtnika in vanj druga, nujno potrebna za reševanje. Čez 10 minut smo se že peljali. Tistega padalca smo z nekaj iznajdljivosti in predvidevanja kar “hitro” našli. Prigoda, ki bi se jo splačalo kdaj opisati v rubriki malo za šalo, malo za res.  Domov sem se vrnil ravno tako pozno, da o kakšnem fotografiranju sončnega zahoda nisem več resno razmišljal. A kdor ne poskusi, nikoli ne bo vedel, kaj bi bilo. Na hitro sem se odločil in “oddivjal” do Kala. Potem je šlo navzgor proti Črni prsti, kot bi me vrag lovil. Kako je bilo in kako se je izteklo naslednjega dne, pa si lahko ogledate, če kliknete na ta naslov “Črna prst, 30-31.07.2013“ in malo počakate, da se projekcija velika 10 MB naloži.  Če se ne odpre čez cel ekran pomaga tista čudežna tipka “F5“.