Za razliko od prejšnjih let, sva se tokrat namesto proti zahodu obrnila proti vzhodu. Bolj natančno proti jugovzhodu. V našo bivšo skupno državo. Najmanj do Črne gore, Durmitorja sva nameravala. Mogoče pa še dlje. Brez cilja, brez poti, brez … tako kot ponavadi. Vse, kar sva potrebovala, sva imela s seboj: prevoz, posteljo, shrambo, dva psa čuvaja za vsak primer, …   … in tudi kuhinjo, Mini kuhinjo “Piccolo”. Vsaj tako pravi reklama. Le od kdaj stoji tam, v tistih odročnih krajih. Pozabljena od ljudi. Tokratni dopust je minil, tako se nama je vsaj zdelo, v znamenju dežja. Toliko deževnih dni, kot sedaj, ni bilo v kar nekaj zaporednih letih skupaj. Kljub temu pa se  je našlo kar nekaj zanimivih utrinkov s poti. Utrinkov, po katerih si bom zapomnil ta dopust. Vseh je preveč, nekaj pa jih je le zbranih tu: (klik na naslov in malo potrpljenja):  09-22.09.2012 Utrinki z dopusta      

Okoli planine Razor nad Tolminom se v polkrogu razteza venček gora. Tja okoli 2000 m visoko se vzpnejo. Na skrajni desni se pahljača konča z razglednim Žabijskim Kukom.

Nanj vodi nemarkirana, a  vzdrževana planinska pot. Začne se vrh travnika nad Močilami. A najprej jo je potrebno najti.

Nadaljevanje projekcije je tu >>>:  Žabijski Kuk, 07.06.2012                          (klikni in počakaj, da naloži…)

Enkrat zelo zgodaj, drugič zelo pozno, a tudi ob malo  bolj “normalni” uri  znam najti pot v hribe.  Ne ravno pogosto, a včasih se le zgodi.

Za pozno vstajanje je bil tokrat kriv nočni pogled na deževno nebo in seveda urejanje fotografij za računalnikom. Tako največkrat dočakam nov dan in jutro se vedno prezgodaj začne.

Vremenska napoved je za popoldne obetala nevihte.

Do takrat pa je bilo še nekaj časa. Zakaj ga ne bi izkoristil ?                          Nadaljevanje je tu: >>> Škofič, 28.05.2012.

.

Aprilsko vreme sredi maja. Kar nekajkrat na dan se zamenjata sonce in dež. Ko se še v sončnem vremenu že odločiš, da boš nekam šel, te preseneti dež. Čez kakšno urico se sonce spet smehlja z modrega neba. Po nekaj dneh me je spet zamikalo. Da bi šel zvečer pogledat lep sončni zahod. 

Vreme pa … ni da bi komentiral. Tako je bilo … Krn v nevihti, 23.05.2012

…

Poleti še tako zgodnje vstajanje ne pomaga.  Dan te kaj hitro preseneti že sredi poti. Tudi tokrat je bilo nekaj podobnega .

Samo  slabe tri ure  novega dne je minilo in že sem vstal. Iz Kuhinje sem se po travnikih proti Krnu vzpenjal še v trdi temi. V upanju, da bo sonce zaspalo. Pa ni!

Tako je bilo … Krn – jutro, 18.05.2012.

…

V Avčah so ta vikend (21-22.04.2012) pripravili že tradicionalno kolesarsko tekmo v spustu z Avškega Kuka  (Downhill Avče 2012). Malo manj kot 200 kolesarjev se je večkrat spustilo po strmi, blatni in spolzki progi.

Nekateri smo bili tu v zavarovanju, za primer poškodb tekmovalcev. Če si zato tukaj, potem se ne moreš sprehajati po celotni progi. Tako so posnetki nastali tam, kjer sem “moral” biti.

Mokro in blatno je bilo za vse, za nas opazovalce pa tudi zanimivo. Tisti, ki niste bili zraven, si lahko nekaj utrinkov pogledate tule:    DH Avče 2012

Za tiste, ki fotografirajo: ISO 1600 – 3200, časi med 1/60 in 1/500, včasih bliskavica in čista krpica za objektiv. Odvisno od namena …

Že ves teden je po Primorskem divjala močna burja, ki je na Ajdovskem in Vipavskem delala veliko škodo. A za ta dan so meteorologi napovedali najhujšo. Na Vipavskem  naj bi pihalo okoli 180 km/h. Tu na našem tolminskem  koncu nekoliko manj. A na grebenu nad Razor planino ob takih dnevih vleče, da je joj. Pa še nizke temperature so bile napovedane, tja do – 20 stopinj na višini okoli 2000 m. 

Kot ponavadi, me je tudi tokrat zgodaj zjutraj, no še v trdi temi,  neslo od doma. V Tolminske Ravne, potem pa navzgor na greben. Proti Globokemu, za začetek. Tako sem si vsaj mislil.

Tako je bilo:  02.02.2012 Globoko

Marca je čas, ko koze pripeljejo svoje kozličke na pašo. Lahko bi rekel, da jih pripeljejo na ogled. Nekajkrat sem se odpravil v tisti konec, ki mi je bil poznan še od lani. Lahko sem si čredo ogledoval, tako od daleč,  no, kar zelo od daleč, …  

… a ko sem se jim hotel približati, je zapihal tisti nepravi veter.

Potem sem jih lahko samo gledal skozi grmovje, ko so bežali v gozd  in opazovanje se je za tisti dan končalo.  In tako še nekajkrat zapored. A trmast značaj se ni hotel predati in  čez nekaj dni se mi je nasmehnila sreča.  Tako je bilo:

Za ogled PPS projekcije  klikni tukaj>> Gamsi – mladost je norost, 16.03.2012

.

Jeseni, ta je bila res čudovita, sva se z Rejem odpravila na Kriške pode. Pogledat, če so kozorogi še tako domači, kot so bili pred leti.

“Oborožena” s paleto objektivov sva se iz Zadnjice odpravila še v mraku. Na Kriških sva bila zgodaj in visoko nad spodnjim jezerom sva jih že zagledala.

Da jih ne bi plašila, sva se jim v loku izognila in … naletela na čredo gamsov, ki se je bližala z druge  strani.  

Potem sva lahko samo čakala, ležala  in jih opazovala. Malo na soncu, malo v senci in dopoldne je mignilo, kot bi trenil.  Nasledni dan je nastal tale PPS in se skril v računalniku. Zdaj je tu:   Kriški podi, 05.10.2011.

.

Kaj dosti časa nisva imela na razpolago. Opoldne je prijatelja že čakala služba.  Zato sva zjutraj, še v trdi temi,  krenila iz Tolminskih Raven. V začetku z lučjo, potem pa so se oči privadile …

V dolini je pihala burja, na Vipavskem je že kar razgrajala, so poročali. Tudi v gozdu nad Tolminskimi Ravnami je močno bučalo, a sva se tolažila, da se bo veter z višino umiril. Včasih je že bilo tako, a ne vedno. Včasih je bilo zgoraj še huje.  

Kako je bilo tokrat, si lahko pogledaš, če odpreš: Migovec, 31.01.2012 SV 

.