Po prvem zapadlem letošnjem snegu me je kar vleklo gor, a je vedno nekaj prišlo vmes. Dan pred tem je popoldanska gosta oblačnost prekrižala načrte. Za fotografiranje ne bi bilo kaj prida. Napoved za torek je bila obetavnejša in po hitrem kosilu sem se še hitreje odpravil.

Na planini Kuhinja je bilo hladno in je močno pihalo. Nizka, gosta oblačnost je zakrivala Krnsko pogorje. A obeti so bili dobri. Višje je sijalo sonce.

Nad tisto nizko oblačnostjo je bilo božansko, čisto in umito nebo, barve pa tako močne. Hitel bi, pa se ni dalo. Oko se je sprehajalo okoli kot na vrtiljaku.

Če ni oblakov na nebu, potem se vse skupaj zgodi zelo hitro. Nekaj kratkih minut in že se iz kričečih toplih barv nebo spremeni v hladno modrino. Če si počasen, jih lahko zamudiš. Tokrat se je izšlo.

Več fotografij si lahko ogledaš, če klikneš na to povezavo: Batognica – sončni zahod, 24.11.2015 in počakaš, da se 10 MB velika datoteka naloži na računalnik in odpre predstavitev. Veliko užitka ob gledanju.

Včasih še sam ne vem, kam me bo pot zanesla v hribih in tudi tokrat je bilo nekako tako. Zvečer sem pripravil vso opremo in se namenil na Bavški Grintavec.

Zjutraj, preden sem se odpravil skozi vrata, pa sem si premislil in se napotil v Polog, v dolino reke Tolminke. Ko sem se še v trdi temi peljal mimo zapore ceste zaradi sanacije plazu, sem že vedel, da se mi ne sme nikamor muditi. Pred večerom z deli ne bodo končali in povratek domov čez zaporo ne bo mogoč. Še bolje, si bom pa vzel zase še malo več časa.

V trdi temi sem jo ob soju čelne svetilke mahnil mimo izvira Tolminke proti Prehodcem in potem še naprej …

Zvečer sem doma na GPS-ju sešteval: 27,3 km, 2000 m vzpona in 11 ur kolovratenja za nosom je bil seštevek dneva. Nekaj minut po povratku domov pa še klic na reševanje. Še sreča, da se je zadeva hitro končala in da ni bilo treba spet gor.

Kako je bilo in kam me je pot zanesla pa si lahko ogledate, če kliknete na to povezavo: Veliki Šmohor, 22.10.2015, počakate, da se vam projekcija v miru naloži in si jo ogledate.

Visoko nad dolino Tolminke, nekje sredi pobočja Slemena, se nahaja planina Laška seč. Pred kakšnim letom (2013) so jo po 100 letih popolnoma obnovili, letos pa s projektom kandidirali na mednarodnem natečaju za trajnostno obnovo stavb in gradnjo na območju Alp.

Ko me je Maja letos povabila k sodelovanju, mi je to predstavljalo nov izziv. Fotografiranje notranjosti stavb in mlekarskih opravil v naravni svetlobi z zelo dolgimi časi. Zaradi oddaje projekta in drugih obveznosti je bil na voljo samo en dan. Dneva za popravni izpit ni bilo na voljo.

Projekt je na natečaju uspel in bil uvrščen med 12 izbranih projektov izmed 350 prispelimi. Prejel je tudi posebno priznanje – povezava do objave: (http://www.rtvslo.si/lokalne-novice/mednarodno-priznanje-za-prenovo-planine-laska-sec/370319).

MURPHYJEV PRINCIP:
Če gre vse v redu, je nekaj narobe.  Tako se je nekaj dni prej skujala elektronika v mojem fotoaparatu. Nadomestni niti približno ni bil tako dober, a je bil  vsekakor boljši kot nič.

Kako je bilo vse skupaj potekalo tisti dan, si lahko ogledate, če kliknete na spodnjo povezavo: Planina Laška seč – od trave do sira  in počakate, da se 14 MB velika datoteka naloži in odpre.

Ves mesec sva se dogovarjala in dogovarjala. Dan pred napovedanim poslabšanjem vremena sva se le dogovorila. Po kosilu sva se odpravila na te naše hribe nad Tolminskimi Ravnami.

Do Kal planine sva prišla hitro.

Potem sva zavila še malo po poti proti Dobrenjščici in pri “Madoni” naravnost navzgor na Tolminski Kuk.

Na nebu so se vlekle nežne koprene in obljubljale čudovito večerno kuliso.

Tako se je tudi zgodilo. Ko sva se z vrha čez “drsališče” spustila na položnejši del, je sonce ravno zahajalo.

Barve za …

Pa kaj bi vam opisoval. Klik na ta naslov: Tolminski Kuk, 28.01.2015 , malo potrpljenja, da se 12,1 MB velika datoteka naloži na računalnik in v tistem dogajanju boste lahko uživali tudi sami.

Prve tri dni novega leta sem zdržal lepo doma, četrti dan ni šlo več. Lepo vreme in polna luna mi nista dala več miru.

Po kosilu, po vseh nujnih in manj nujnih opravilih, sem jo pobrisal. Malo bolj otovorjen, tako kot se za zimo spodobi, sem se iz planine Kuhinja namenil na Batognico. Parkirišče se je počasi praznilo, še zadnji planinci so se spuščali v dolino. Za večino se bo začel delovni teden po podaljšanih praznikih.  

Sonce je zmehčalo sneg, da se je prediralo do podlage. Tudi višje ni bilo nič bolje. Držalo je le tam, kjer je veter spihal nov sneg. Zato pa je bilo prebijanje skozi zamete še težje. Vetra pa tudi tokrat ni manjkalo in ob zahajajočem soncu je navadno še močnejši.

Lepo je bilo, tako kot je vedno. Ko so srebrni lunini žarki obsijali pokrajino, je bilo kot v pravljici.

Kako je bilo, si lahko ogledate, če kliknete na to povezavo:  Batognica, Krn in polna luna – 04.01.2015,   počakate, da se 12,6 MB velika projekcija naloži na računalnik in odpre.

Pozno zvečer, malo pred uro strahov, sem začel pripravljati opremo. Odločitev je padla tako, na hitro. Jutro sem si zaželel dočakati na vrhu Krna. Seveda je bila tudi vremenska napoved taka, da je obetala veliko – nizka in visoka oblačnost.

Luna je tokrat zatajila in tudi zvezde so se dolgo skrivale za nizko oblačnostjo. Ni šlo drugače, prvič sem šel s prižgano lučjo od planine Kuhinja do vrha Krna. Snega ni bilo veliko, začel se je šele nekaj pod kočo, v trdi temi tudi ni bilo kaj fotografirati, zato je šlo navzgor zelo hitro.

Dobro uro pred sončnim vzhodom sem na vrhu lahko v miru gledal, kako se poraja dan.

V miru in tišini v živo doživljati barve jutra tako visoko je čudovito. Gledati  fotografije seveda ni popolnoma enako, a vsaj del tistega mojega doživetja si lahko ogledate, če kliknete na to povezavo  Krn, 25.12.2014. Malo potrpljenja, da se 9,06 MB velika projekcija naloži  na vaš računalnik in odpre.

Meteorologi so napovedali celotedensko poslabšanje vremena z dežjem in zadnji še lep dan je bilo treba izkoristiti. Z leti mi je nekako prišlo v navado, da se v hribe odpravljam pozno popoldne in tudi tokrat ni bilo nič drugače.

Mogoče zato, ker uživam v porajanju večera, v barvah zahajajočega sonca, v  tišini pod tistimi milijardami zvezd, ko pogled seže do obzorja. Kdor se je ob luni sprehajal tako visoko, bo že vedel…

Tokrat je bilo v nahrbtniku še precej več opreme, kot jo nosim ponavadi. Temu  primerno je bil težji. Če se nameniš ponoči fotografirati, potem hitenje ne pride v poštev. Brez stativa in priprav, brez ponavljanja in dolgih časov osvetljevanja enostavno ne gre. Ure  pa minevajo in minevajo.

Še sreča, da sta moja spremljevalca potrpežljiva. Ko je bilo mrzlo, sta mirno ležala zavita v puhovki.  Zeblo je nekoga drugega…

Da podoživiš ta večer zadostuje en klik na ta naslov  Batognica – Peski ponoči, 02.11.2014 in malo potrpljenja, da se projekcija naloži.

Po kosilu je zadostoval en sam pogled skozi okno na tiste koprene na nebu in v hipu je bila sprejeta odločitev. Sončni zahod na Batognici bi znal biti čudovit in slabe 4 ure časa bi moralo več kot zadostovati. Čez pol ure smo se trije že peljali proti planini Kuhinja. Rei in Darky ponavadi takega sprehoda ne zamudita.

Ob sončnih, lepih nedeljah se v Krnskem koncu navadno kar tare planincev. A proti večeru se gore spraznijo, tišina spet leže med vrhove in zaton sonca navadno dočakam sam.

Tako nekako je bilo tudi tokrat. S slikami je najlažje povedati, kako je bilo. En klik na ta naslov Lužnica-Batognica, 26.10.2014, da se 9,7 MB velika projekcija naloži in odpre.

Po zadnjem obisku – kontroli pri mojem kirurgu, mi je v ušesih še nekaj dni odzvanjalo:” Zdravljenje je zaključeno“. Kot čarobne so te besede sedle v ušesa in  in preglasile vsa opozorila in nasvete, ki mi jih je zraven dal. A vreme in čas nekaj dni nista bila ravno na moji strani.

Potem pa …  nekaj po 6. uri zjutraj sem s postelje skozi okno videl malo modrine. Vse načrte za dopoldne sem takoj pometel proč in čez dobre pol ure sem se že vozil proti hribom.

Na mizi je ostal le listek, da bom pokukal v tisti predel okoli Lužnice. Po štirih mesecih lenarjenja si kaj več nisem nameraval privoščiti. Počasi se daleč pride, tako pravi pregovor.

Nadaljevanje te zgodbe  si lahko ogledate, če kliknete na ta naslov: Lužnica-Peski-Krn, 18.04.2014.

Malo je potrebno počakati, da se 10 MB velika projekcija pretoči na vaš računalnik in odpre za predvajanje. Potem pa z miško naprej.

Tokrat ena iz domačega kraja. Hribi so še vedno le želja nekje v daljavi,  jezero in  sprehodi okoli njega pa ostajajo vsakodnevna rutina. Podnevi in ponoči, ko sonce sije in ko dežuje, enkrat, dvakrat, trikrat, …

Vsak dan ista pot, vsak dan isti razgledi, a vsak dan drugačni pogledi. Če znaš in če želiš pogledati okoli sebe z radovednimi očmi. 

Tokrat o pogledih na jezero. Kdaj drugič o tistih, ki živijo na njem. Čedalje več jih je.

Delček te naše vsakdanje poti si lahko ogledaš, če klikneš na to povezavo: Most na Soči 2013 – obrazi jezera in počakaš, da se projekcija naloži in odpre.

A fraction of our daily paths you can see if you click on this link:   Most na Soči 2013 – faces of the lake (Here’s the English version)