Malo za nabiranje kondicije, malo za obisk prijateljev, malo za izkoriščanje lepih ur med vsakodnevnimi plohami. Malo po malo … in smo se odpravili na Črno prst.Pot tja gor ni dolgočasna. Seveda, če si ne natakneš plašnic na oči in ne dirjaš po poti.Rož na teh cvetočih travnikih je ogromno, …… še več je tistih brenčečih obiskovalcev na njih.Na vrhu pa so nas pričakali jasni razgledi, kar se na tem Bohinjsko Tolminskem grebenu ne zgodi ravno pogosto.Kako nam je tekla pot in kaj vse smo videli lahko pogledate na tej povezavi: Črna prst, 19.07.2018.

Po poznem kosilu je bilo temno modro nebo nad Mostom prelepo, da bi kalorije v miru prebavljal pred televizorjem. Prav na hitro sva se z Darkyjem odpeljala … kam drugam kot v Kuhinjo. Ko imaš preveč idej, izbereš tisto, ki ti je najbolj pri srcu. Pa čeprav bi lahko šel tudi kam drugam.Vrhovi nad njo so bili zaviti v gosto oblačnost. Tako gosto, da ni kazalo na kakšne lepe razglede tam zgoraj. A če ne greš, nikoli ne izveš.Čeprav je jesen, je rož še vedno veliko. Ne toliko kot poleti, a za občudovanje še vedno dovolj.Nameravala sva opraviti krajši krog, a sva ga raztegnila na malo daljšega. Od piramide sva krenila še na Vrh nad Peski. Tako so se Mali Peski izvili iz oblačnosti.Višje kot sva bila, lepše je postajalo. Oblačnost je kopnela, barve so postajale toplejše.Sonce je že zašlo, na vrhu Krna pa smo kar vztrajali in vztrajali. Le komu bi se ob takih razgledih mudilo v dolino.

Več fotografij o tem čudovitem dnevu si lahko ogledate na tej povezavi: Lužnica-Piramida-V.nad Peski-Batognica-Krn

V zadnjem času mi je prišlo že v navado, da se v hribe spravim takrat, ko pridejo skoraj vsi že dol. Pod večer, tako na hitro in tudi tokrat je odločitev za en “majhen” krog padla kar pozno. Nekaj po 16. uri sva se z Darkyjem odpravila v trgovino, potem pa po tisti slabi in vijugasti cesti počasi navzgor.Na Močilih nova tabla usmerja planince čez travnik proti Žabiškemu Kuku. Za nekatere je tudi ta lična tabla in označena pot sporna. Je bilo prej bolje, ker je ni bilo?

Ves čas vzpona so okoli naju plesale meglice, naju skrivale in odkrivale. Na vrhu jih je bilo lepo opazovati v zahajajočem soncu.

Če so se pred nama odkrivale in širile obzorja, so ga za nama zagrinjale.

Toliko časa, dokler sonce ni zašlo za obzorjem. Potem se je ples meglic ustavil, na nebu se je prikazala luna in za njo še zvezde.  Tako se je končal še en lep dan.

Malo več fotografij in opisa s poti pa najdete na tej povezavi: Žabiški Kuk-Vogel-Globoko.